Osiromašeni uran na Balkanu: Ruski strokovnjak o projektilih, ki so padali na Jugoslavijo

Na Zahodu se običajno ne marajo spominjati »tiste« vojaške operacije. Tale kratka reportaža je posvečena eni od redko omenjenih epizod jugoslovanske vojne, ko so Američani uporabljali bojne konice z osiromašenim uranom v Srbiji in Makedoniji. Posledic niso utrpeli samo domačini, ampak tudi Natovi vojaki.

Bolni Natovi vojaki in mednarodne inšpekcije

Kar se tiče slednjih, je leta 2001 izbruhnil škandal, ko je zaradi levkemije umrlo 18 vojakov Natovega mirovnega kontingenta na Kosovu: 7 Italijanov, 5 Belgijcev, 2 Nizozemca, 2 Španca, Portugalec in Čeh. Poleg tega je bil krvni rak diagnosticiran pri še 30 italijanskih, 8 španskih, 4 francoskih in 4 belgijskih vojakih. Isto diagnozo so potrdili pri vojakih na Madžarskem, Danskem, v Nemčiji, Veliki Britaniji in drugod. Posebna komisija Združenih narodov je pozneje potrdila, da so bili vsi ti vojaki na območju, ki so bila izpostavljena ameriškemu orožju z osiromašenim uranom.

Komisija OZN je konec leta 2001 izpeljala preiskavo v nekdanji Jugoslaviji. Preverila je 11 objektov v Kosovu in prišla do sklepa, da so vsi objekti kontaminirani z radioaktivnimi elementi, okoliška voda pa ni primerna za pitje. Mirovnim in humanitarnim misijam na območju konflikta so priporočili, naj se izogibajo prizadetim objektom in ne pijejo tamkajšnje vode. Strokovnjaki so ocenili, da bi dekontaminacija območja zahtevala več milijard dolarjev. ZDA in njihovi zavezniki iz zveze NATO niso posebej reagirali na te izjave.

Ni razloga, da ne bi verjeli mednarodnim inšpekcijam, ki so izvajale monitoring na območju Srbije. Nekatere so delovale na pobudo samih udeležencev oboroženega konflikta, tudi zato, ker so zbolevali tudi vojaki »mirovnega« kontingenta.

Ravno Evropejci so začeli prvi naslavljati vprašanja o uporabi orožja z osiromašenim uranom. Vendar je takratna državna sekretarka ZDA Madeleine Albright tolažila partnerje z izjavo, da »ni dejstev, ki bi lahko povezala zdravstvene težave vojakov z orožjem z osiromašenim uranom.«

Povedno je, da je bilo največ obolelih v italijanskem kontingentu mirovnih sil, saj so se Italijani izkrcali na meji z Albanijo, kjer se je uporabljalo še posebej veliko orožja z osiromašenim uranom. Na območju pod ameriško odgovornostjo ni zbolel nihče, saj tam takšnega orožja praktično niso uporabili. Obolelih ni bilo niti med ruskimi mirovniki, saj so po razdelitvi Kosova dobili območje odgovornosti nedaleč od ameriških vojakov.

Za kakšno orožje je šlo?

V Jugoslaviji so se uporabljale štiri vrste projektilov z osiromašenim uranom. Za prebijanje vmesnih prostorov med nadstropji v zgradbah so se uporabljale šestmetrske bombe. V bistvu je šlo za 100-kilogramske cevi z uranom, okrog katerega je bil dodan še TNT. Za boj proti vojaški tehniki so bili uporabljeni 3,2-kilogramski protioklepni izstrelki z uranovo sredico. Letališke piste so bombardirali s kasetnimi bombami z uranovimi delci s skupno maso 600 kilogramov, ki so se na tleh razletele in vnele ter puščale jarke v velikosti deset kvadratnih metrov. Letalske sile uporabljajo projektile z maso 500 gramov. Največ tovrstnega orožja so uporabili na Kosovu in v južnem delu Srbije – ravno tam, kjer se je koalicijskim vojakom zoperstavljala srbska redna vojska.

Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!

Osiromašeni uran (U-238) je stranski produkt pri bogatenju uranove rude in ga pogosto smatrajo za odpadek pri proizvodnji urana. Toda profesor Vadim Kozjulin z Akademije vojaških znanosti pojasnjuje, da se osiromašeni uran aktivno uporablja v vojaški industriji kot komponenta pri proizvodnji oklepa in jeder nekaterih vrst orožja. Gre pa za precej strupeno snov, ki se razcepi na pol šele po 4,5 milijonih let. Velja prepričanje, da lahko vpliva na možgane, jetra, ledvice, srce. Prah in aerosoli, ki nastanejo po eksploziji, kontaminirajo prst okrog kraja eksplozije. Če osiromašeni uran dolgo vpliva na organizem, se lahko pojavijo kronične bolezni. Vpliva na človekovo reproduktivno funkcijo, ima nevrološki vpliv in vpliv na genetiko, pripomore k nastanku levkemije.

Toda v očeh ameriške vojske so škodljivi učinki zbledeli v primerjavi z rezultati, ki jih je takšno orožje prineslo v vojni. Orožje na podlagi osiromašenega urana ima manjšo površino in s tem manjši zračni upor, zato leti hitreje in močneje zadene cilj. Takšni projektili letijo s hitrostjo okoli 2 km/s (običajna hitrost je 1,5-1,7 m/s) in se ne »sploščijo«, ko trčijo v zgradbo ali blindiran cilj. Uranovo jedro ob trku postane še »ostrejše«. Ko projektil prebije oklep, se ostanki iz sredice vnamejo in zanetijo požar v tanku ali oklepnem transporterju, kabino napolnijo s strupenimi plini. Vse to močno povečuje učinkovitost takšne municije.

Večina držav ima takšno orožje za »črne dni«, če bi slučajno kdaj prišlo do svetovne vojne, ne hvalijo se s posedovanjem tega orožja. Washington pa, nasprotno, koristi to orožje kot glavno udarno sredstvo svojih oboroženih sil. ZDA danes posedujejo preko 50% projektilov z uranovimi komponentami in so jih pripravljene uporabiti v vseh vojaških akcijah, kjer potrebujejo hiter uspeh. Leta 2003 v Iraku so pehota in motorizirane enote ZDA v samo treh tednih potrošile 9552 tankovskih projektilov in 1,7 milijonov projektilov manjšega kalibra z osiromašenim uranom. Po vojni v Perzijskem zalivu je Pentagon uradno priznal, da je na ozemlje Iraka padlo 31 ton Urana. Lani je bilo potrjeno, da so ZDA uporabljale osiromašen uran tudi v Siriji v operacijah proti Islamski državi.

Vadim Kozjulin je spadal, da orožje z osiromašenim uranom žal ni uradno prepovedano, zato Beograd danes tudi ne more tožiti Washingtona. Pa tudi če bi se pojavil predlog sporazuma o prepovedi municije z osiromašenim uranom, ga verjetno ne bi ratificirali niti Washington, niti Moskva, niti Peking. Po njegovem mnenju imamo takšno situacijo zato, ker se svet deli na tiste, ki so resno pripravljeni na vojno in se tudi vojskujejo, ter tiste, ki se lahko v primeru vojne skrijejo za tuji hrbet. »Miroljubni« zavezniki v zvezi NATO pa nimajo zadosti močnega glasu, da bi omejile to orožje proti željam ZDA, sploh glede na njihovo stransko vlogo pri Natovih operacijah.

Za povrh je uran najcenejša težka kovina, ki je hkrati najučinkovitejša. Najtesnejši konkurent je volfram, ki pa je precej drag in ga je v naravi veliko manj. Ravno zato se ameriška vojska v doglednem času ne bo odpovedala orožju z osiromašenim uranom, brez ustreznega mednarodnega sporazuma pa bo takšna uporaba legitimna.

Kdo ima in kdo (ne) uporablja orožja z osiromašenim uranom

Projektile z uranom ima v svoji oborožitvi tudi ruska vojska, pretežno gre za municijo za tanke T-72/80 in T-90. Leta 2001 pa je general-major Jevgenij Kulješov, v. d. načelnika raketnih in artilerijskih enot, sporočal, da niti sovjetske niti ruske oborožene sile nikoli niso uporabljale takšnega orožja v dejanskih vojaških spopadih (pri tem Rusija ostaja še danes).

Osiromašeni uran je stranski produkt, ki nastane pri bogatenju urana. Trditev, da gre za »jedrske odpadke« iz reaktorjev, ki se jih poceni »skladišči« z uporabo v bombah, ne drži povsem. Danes imajo projektile z osiromašenim uranom vojske več kot 20 držav, od ZDA, Velike Britanije, Francije, Rusije, Kitajske, Indije … pa do Bahrajna, Egipta, Kuvajta, Tajske, Tajvana in drugih. Uporabljajo pa ga samo ZDA.

Avtor je kapetan tretjega ranga v rezervi in vojaški strokovnjak časopisa Izvestija.

© Rossijskaja gazeta, vse pravice pridržane.

Preberite še: Putin povezal bombardiranje Jugoslavije in vojno v Iraku z razpadom Sovjetske zveze

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.