Kljub temu, da so se boljševiki leta 1917 ob prevzemu oblasti zavzeli za svobodo, je bil eden njihovih prvih ukrepov omejitev svobode govora in stroga cenzura [V Rusiji se je takrat ravno začela državljanska vojna, op. prev.]. Novembra 1917 je sovjetsko vodstvo izdalo dekret o medijih, s katerim so prepovedali objavo člankov z buržoazno vsebino, ki bi kritizirala oblast.
Z leti je politična cenzura postajala strožja in dosegla svoj vrhunec pod Josifom Stalinom. Po njegovi smrti je država omejitve sprostila, vendar so te vseeno ostale vse do Mihaila Gorbačova in uvedbe glasnosti v poznih 80. letih.
RIA Novosti
Osramočeni politiki
Velika sovjetska enciklopedija pravi, da je »sovjetska cenzura imela drugačen značaj od tiste, ki je obstajala v buržoaznih državah, saj je bila usmerjena k interesom delavskega razreda.« To je dokaj krepka izjava, še posebej če upoštevamo, da je bil del cenzure izvajan z namenom krepitve osebnih položajev, kot na primer med Stalinovo veliko čistko.
»Fizičnemu uničenju Stalinovih političnih nasprotnikov je sledil njihov izbris iz vseh slikovnih dokumentov,« piše britanski zgodovinar David King v svoji knjigi z naslovom Komisarjevo izginotje. Strokovnjaki za retušo so imeli zahtevno delo z brisanjem sledi za odstranjenimi funkcionarji s fotografij. Nikolaj Ježov, zloglasni šef NKVD (tajne službe, predhodnice KGB) in arhitekt političnih čistk v letih 1936-38, je na koncu sam padel pri Stalinu v nemilost in se leta 1940 znašel v rokah tajne policije, nakar so ga usmrtili. Po tem je Ježov izginil z vseh fotografij, kjer se je pojavljal skupaj s Stalinom.
Nadežda Krupska
Isto se je zgodilo še enemu zloglasnemu vodji NKVD. To je bil Lavrentij Berija, eden Stalinovih najožjih zaveznikov, ki se je znašel v nemilosti po smrti svojega zaščitnika leta 1953 in bil prav tako usmrčen.
Nezaželene knjige
Leta 1921 je mlada sovjetska vlada ustanovila Glavlit (Generalni direktorat za obrambo državnih skrivnosti v medijih), ki je več desetletij ostal glavni instrument za nadzor literature. Glavlitovi cenzorji so odločali, ali bo neka knjiga v ZSSR objavljena ali prepovedana.
Posledica tega je bila, da sovjetski državljani niso imeli dostopa do mnogih knjig, med drugim do klasikov, kot je Bulgakova Mojster in Margareta ali Doktor Živago Borisa Pasternaka, da ne omenjamo večine del Aleksandra Solženicina, ki je bil znan kritik sovjetske oblasti.
Državni muzej politične zgodovine
Razpečevanje knjig disidentskih pisateljev, ki so zapustili Sovjetsko zvezo, je bilo seveda prepovedano. To je pomenilo, da javnost med drugim ni imela dostopa do romanov Ivana Bunina ali Vladimirja Nabokova, da omenimo samo dva.
Kljub temu sovjetska vlada ni mogla popolnoma izbrisati literature, ki jo je označila za nevarno. Z leti so ljudje, ki so nasprotovali cenzuri, širili ročno izdelane kopije prepovedane literature. V ZSSR so temu rekli semizdat (samozaložništvo) in posledično so bralci lahko uživali v nelegalnih knjigah.
Sodobna umetnost
Nikita Hruščov, ki je državo vodil med 1953 in 1964, je bil bolj liberalen od Stalina, katerega represivno politiko je kritiziral v svojem govoru leta 1956. Ruski zgodovinar Leonid Kacva pravi, da je Hruščov celo razmišljal o ukinitvi cenzure v umetnosti, ampak si je kasneje premislil.
Eden od faktorjev, ki so vplivali na odločitev Hruščova, je bilo njegovo srečanje z avantgardo; potem ko si je ogledal razstavo z naslovom Nova realnost, je postal zelo jezen zaradi nerealističnega slikarskega stila in začel kričati: »Sovjetski ljudje ne rabijo vsega tega! Napovedujemo vam vojno!«
iz osebne zbirke
Pod Brežnjevom (1964 – 1982) so oblasti nadaljevale s cenzuriranjem del umetnikov, ki so ustvarjali izven socialističnega realizma. Leta 1974 so oblasti z bagri in vodnimi topovi uničile neuradno avantgardno razstavo v moskovskem predmestju. Dogodek je postal znan kot razstava buldožerjev.
Zahodni radijski valovi
Skozi vso hladno vojno sta obe strani poskušali vplivati na eno in drugo prebivalstvo s ponudbo »alternativnih virov informacij«. Leta 1946 so pri BBC začeli oddajati radijske oddaje za sovjetske državljane. Voice of America (Glas Amerike), Radio Liberty (Radio svoboda) in Deutsche Welle (Nemški val) so sledili kmalu zatem.
V Kremlju nad vmešavanjem zahodnih medijev v življenja sovjetskih državljanov seveda niso bili najbolj navdušeni, zato so začeli blokirati radijske frekvence tujih postaj. Po navedbah Rimantasa Pleikisa, litvanskega radijskega novinarja, je Sovjetska zveza posedovala najmočnejši in najširši nabor »protiradijskega« sistema na svetu.
Ampak tudi ta sistem je imel svoje slabosti. Tisti posamezniki, ki so želeli poslušati »glasove iz tujine«, med drugim tudi jazz in rock glasbo, so našli nove načine. Leta 1988 je Mihail Gorbačev z uvedbo glasnosti na koncu vendarle prenehal z blokiranjem zahodnih radijskih postaj in sprostil cenzuro.
O širjenju ameriške propagande v ZSSR si lahko več preberete tukaj.