Kako so Japonci hoteli s kugo poraziti Rdečo armado

Središče priprav na hipotetični bakteriološki napad je bil tako imenovani »Odred 731«, tajni kompleks v Mandžuriji, v bližini meje s Sovjetsko zvezo. Tam so japonski zdravniki na živih ljudeh testirali bombe, napolnjene z novimi vrstami klic, okuženimi s kugo in drugimi smrtonosnimi nalezljivimi boleznimi. Nato se je izkazalo, da bi bil takšen napad težko izvedljiv, saj ni bilo mogoče presenetiti enot Rdeče armade in ruskih infektologov. Osebje »Odreda 731«, ki se je uspelo umakniti Rdeči armadi, je po vojni našlo delo v ZDA.

Posebna enota za razvoj bakteriološkega orožja, imenovana »Odred 731«, je bila ustanovljena v 30. letih 20. stoletja po ukazu japonskega cesarja Hirohita. Cesar Hirohito, po izobrazbi bakteriolog, je sodeč po njegovih besedah verjel, da bo ravno bakteriološko orožje pomagalo Japonske do nepremagljivosti v vojnah.

Eksperimenti, skriti pred zunanjim svetom

Enota je bila nameščena v mandžurski vasi Ping Fan nedaleč od Harbina. Za pripravo terena za tajni kompleks z več kot 100 objekti so Japonci požgali okoli 300 kitajskih vaških hiš. Obstaja več razlogov, da enote niso namestili na Japonskem, ampak Kitajskem. Prvič, na Japonskem bi bilo težje ohraniti tajnost tega podviga. Drugič, če bi v naravo ušle kakšne nevarne snovi, bi škodo utrpelo kitajsko in ne japonsko prebivalstvo. Tretjič, lokalne oblasti so bile vedno pripravljene ustreči »prošnjam« enote in zagotoviti ljudi za eksperimente.

»Odred 731« je imel 3 tisoč ljudi, v glavnem zdravnikov, ki so imeli diplome z najprestižnejših japonskih univerz, na čelu enote je bil major Širo Iši. Tam so »gojili« najnevarnejše bolezni, kot so kuga, vranični prisad, tifus, slinavka, tetanus in druge. Bakterije so testirali na Kitajcih, Korejcih, Mongolih, pa tudi ruskih izseljencih, ki so živeli v Harbinu. Pozneje so se med vojno z ZDA tam znašli tudi ameriški ujetniki. Skupno je tam življenje po različnih ocenah izgubilo od 3 do 10 tisoč ljudi.

Odred je pred »zunanjim svetom« nastopal pod imenom »Glavna uprava za oskrbo z vodo in preventivno zaščito Kvantunske armade«. Kompleks je deloval popolnoma avtonomno, povsem neodvisno od zunanjega sveta. Imel je svoje elektrarne, arteške vodnjake, letališče, železniško omrežje in letalstvo, ki je moralo sestreliti vsakogar, ki bi priletel nad območje kompeksa.

Vsi ujetniki, ki so jim oficirji rekli »balvani«, so namesto imena dobili trimestno številko. Hranili so jih zelo dobro, s tremi obroki na dan, pripadal jim je celo vojaški desert. Razlog je v tem, da bi bil eksperiment »čist« in bi orožje preizkušali na ljudeh v »naravnem« stanju. Dobri prehrani in zdravstvenim pregledom so sledili »medicinski eksperimenti«. Ujetnik je bil okužen z neko nalezljivo boleznijo, nato so strokovnjaki spremljali, kaj se dogaja z njegovim organizmom. Največkrat je bila preizkušena kuga, to pa zato, ker so evropske države v 30. letih kugo umaknile s seznama nosilcev bakteriološkega orožja, zaradi česar je Iši sklepal, da Evropejci ne bi imeli ustrezne zaščite proti tej bolezni, ker jo pač Evropa aktivno ne preučuje. Po eksperimentalni poti je »Odred 731« do sredine 40. let dobil čisto kulturo bakterij, ki so povzročale kugo in so bile 60-krat bolj virulentne od običajnih.

Eksperimenti so potekali v posebnih kletkah, ki so bile tako ozke, da se ujetnik v njej ni mogel niti preobleči. V večjih kletkah so skupaj bivali zdravi in bolni ljudje, s čimer je bilo mogoče spremljati, kako hitro se prenašajo bolezni s človeka na človeka. Po okužbi so kirurgi odpirali telesa ljudi in spremljali napredovanje določeni bolezni znotraj organizma, pri tem pa pogosto niso uporabljali anestezije, da ne bi bil moten potek eksperimenta, po katerem je moral organizem delovati v »naravnih« pogojih. Ker še ni bilo barvnih fotografij, so za nekatere slike stanja angažirali umetnike-slikarje.

Poleg Ping Fana je imel »Odred 731« še štiri podružnici vzdolž sovjetsko-kitajsko meje in eno letališče s testnim poligonom v mestu Anda, kjer je bila izpopolnjena uporaba bakterioloških bomb na ujetnikih, ki so jih okovane postavljali v »koncentrične kroge« okrog kraja, kamor je padla bomba s prenašalci kuge.

Poleg »laboratorijskih« testiranj so potekala tudi testiranja v »naravnem okolju«: Iz letala so metali bombe na nekatera kitajska mesta in vasi, vsaka bomba pa je imela okoli 30 tisoč klic, ki so prenašale kugo. Zgodovinar s Kalifornijske državne univerze Sheldon Harris v knjigi Tovarna smrti ocenjuje, da je zaradi takšnih bomb umrlo preko 200 tisoč ljudi.

Delovni dan v »Odredu 731«.

Akcije proti Sovjetski zvezi

Delovanje »Odreda 731« je postalo intenzivnejše po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo. Sicer so se že konec 30. let, v času prvih spopadov med japonsko in sovjetsko vojsko, zgodile prve bakteriološke diverzije proti ZSSR, ki so jih izvajale posebne enote kamikazov. Po načrtih bi Japonska lahko odvrgla prve bakteriološke bombe na sovjetska mesta Usurijsk, Habarovsk, Blagoveščensk in Čita. Poleti leta 1942 je potekal eksperiment, v katerem so Japonci Trorečje (pritok treh rek v reko Argun), ki je bilo tradicionalno območje ruske kolonizacije, okužili z bakterijami s slinavko, travnate površine pa z antraksom. Ni izključeno, da so morda japonski obveščevalci tudi znotraj sovjetskega ozemlja načrtovali manjše diverzije proti posameznikom, ki so bili pomembni za sovjetsko obrambo.

Vendar je bila Sovjetska zveza na bakteriološke napade pripravljena. Vojaki in oficirji Daljnevzhodnega vojaškega okrožja so bili cepljeni z učinkovitimi serumi proti kugi in vraničnem prisadu. ZSSR je leta 1944 zagnala proizvodnjo penicilina, ki se še danes uporablja pri zdravljenju vraničnega prisada. Centralizirano upravljanje z vodami je preprečevalo okužbo s kolero iz onesnaženih virov, sovjetska veterinarska služba pa je znala operativno ločiti in nevtralizirati živali, ki so obolele za slinavko.

Proizvodnja bakterij in klic ter prenašanje okužb na podgane sta se po ukazu Šira Išija dodatno povečali maja 1945, ko se je izbruhnila nova vojna med Japonsko in Sovjetsko zvezo. Po pričevanjih enega od članov »Odreda 731« naj bi bilo ob koncu sovjetsko-japonske vojne teh bakterij že toliko, da bi bilo mogoče v idealnih pogojih z njimi okužiti vse človeštvo. Odredi Japoncev so demonstrativno lovili miši in podgane po ruski četrti v Harbinu in tako svarili pred morebitnim bakteriološkim napadom. Japonci so pričakovali, da Sovjeti zaradi teh groženj ne bodo prečkali meje z Mandžurijo.

Toda japonska pričakovanja se niso uresničila. Sovjetska zveza je 9. avgusta 1945 krenila v ofenzivo proti japonski vojski. Sovjetske čete so hitro osvojile Mandžurijo in tako dokazale, da bakteriološko orožje za Japonsko ni bil garant za zmago proti državi s sodobno vojsko.

V noči z 10. na 11. avgust 1945 je »Odred 731« dobil ukaz, naj se sam znajde in deluje, kakor ve in zna. Poveljstvo enote se je odločilo za umik, Iši pa je pred umikom naročil uničenje vseh sledi (likvidacija ujetnikov s streljanjem ali cianidom in požig vsega, kar bi lahko razkrilo delovanje enote). Po drugem poskusu so ostanke ljudi, pepel in kosti, stresli v reko Sungari, skupaj z vsemi »eksponati«.

Komandant Kvantunske armade, general Jamada (tretji z desne) sprejema ultimat o kapitulaciji od predstavnika Sovjetske zveze, Čangčun, avgust 1945. Vojno sodišče Primorskega okrožja Rdeče armade ga je obsodilo na 25 let kazenske kolonije zaradi »vodenja zločinske dejavnosti podrejenega odreda št. 731 in 100«.

Po vojaškem porazu

Sovjetska zveza je dokončno zapečatila usodo japonskega odreda. V sodnem procesu proti japonskim vodnim zločincem (1946-48) je pridobila dokumente o njegovem delovanju, vendar je glavni tožilec v tem procesu, Američan Joseph Keenan, izkoristil svoj položaj in dosegel, da dokumenti niso prišli v javnost. Odmevnih kaznovanj zaradi delovanja »Odreda 731« tako ni bilo, nekateri člani pa so po vojni dobili delo v ZDA, kjer je končala tudi dokumentacija o odredu (mnogi dokumenti so še danes zaupni, obstajajo samo v enem izvodu in se nahajajo v Fort Detericku). Takrat so namreč tudi ZDA razvijale svoj bakteriološki program, usmerjen proti socialističnim državam, in so bile pripravljene spoznati japonske rezultate na tem področju.

Zanimivo je, da bi Japonska julija 1944 z bakteriološkim orožjem skoraj napadla tudi ZDA. Japonski premier Hideki Tojo je načrtoval smrtonosni napad na ameriško ozemlje, a je nato spremenil načrte ob zavedanju, da Japonska že izgublja vojno in bi napad na ZDA povzročil samo še bolj škodljiv odgovor za Japonsko.

Sovjetske oblasti so v 50. letih dvakrat sprožile razpravo o ustanovitvi posebnega mednarodnega sodišča za zločine bakteriologov, vendar je štab ameriške vojske na Japonskem izdal uradno sporočilo, da je japonsko kemično orožje že prestalo »celovito preiskavo« in informacij o japonskih pripravah na bakteriološko vojno ni mogoče potrditi. Tudi večina pripadnikov »Odreda 731« se je izognila sodišču in kazni. Kaznovani so bili le tisti, ki niso uspeli pobegniti pred Rdečo armado. Številni raziskovalci so postali dekani univerz, akademiki in poslovneži. Med njimi je nekdanji guverner Tokia, predsednik japonskega medicinskega združenja in visoki funkcionarji japonskega inštituta za varovanje zdravja, nekateri izvajalci eksperimentov so odprli zasebno porodnišnico. Tudi princ Takeda, ki je po nareku cesarja osebno bdel nad odredom, je ostal nekaznovan. Širo Iši je živel mirno življenje na Japonskem in umrl leta 1959.

Obstajajo pripadniki »Odreda 731«, ki še danes opravičujejo eksperimente z biološkim orožjem na ljudeh. Eden je pred leti za New York Times izjavil naslednje: »Ni zagotovila, da se kaj takega ne bo več nikoli ponovilo. V vojni je vedno potrebno zmagati.«

© Rossijskaja gazeta, vse pravice pridržane.

Preberite še: