»Obdani s črnim dimom tobaka in svetilke žalostno sedijo za mizo in se leno pogovarjajo, medtem ko poslušajo zavijanje vetra in razmišljajo, kje bi dobili dovolj vodke, da omrtvijo svoja čutila.« Tako je Maksim Gorki v svoji zgodbi z naslovom Bivši ljudje opisal življenje ruskih potepuhov in brezdomcev v majhni zanemarjeni beznici.
Čeprav gre za izmišljeno zgodbo, pripoved Gorkega realno prikazuje okoliščine, v katerih so živeli ljudje na dnu družbe. Gorki je prav tako živel med ljudmi iz nižjega sloja in bil tako dobro seznanjen z njihovim življenjem in navadami. Ameriški novinar Josiah Flynt pa je šel še dlje od njega: leta 1897 je prečkal Atlantik in prišel v Rusijo, kjer je z ruskimi brezdomci preživel več mesecev.
Od Tolstoja k beračem
»V Rusijo nisem odšel, da bi tam beračil,« je kasneje v svojih spominih pojasnil novinar. Bil je namreč znanec pisatelja Leva Tolstoja in je užival njegovo gostoljubnost. Vendar se je neumorni Flynt, ki je že imel izkušnje z ameriškimi, nemškimi in angleškimi brezdomci, odločil, da se pridruži še ruskim, da bi izkusil njihovo življenje. Tolstoj je idejo podpiral in izrazil prepričanje, da bo Američan »spoznal velik del njihovega življenja.«
Američan se je v provinci Vitebsk (današnja Belorusija) spoprijateljil s skupino brezdomcev, ki so potovali in beračili za denar in hrano. »Srečali smo dvesto vagabundov, ki so potovali v skupinah ali z družinami,« se je svojega prvega srečanja spominjal novinar.
Vsi so ga spraševali od kod prihaja, njegov odgovor pa jih je zmeraj šokiral: »Amerika? Kje se nahaja ta provinca?« Za te ljudi je bilo življenje izven ogromnega Ruskega imperija nepredstavljivo.
Družbeni status
Kdo so bili ljudje, s katerimi je potoval Flynt? Novinar je trdil, da naj bi bilo samo v evropskem delu imperija 900.000 brezdomcev. Mnogi med njimi so bili nekoč kmetje, ki so se med industrializacijo preselili v mesta, da bi si našli delo v tovarnah, vendar jim ni uspelo zaživeti novega življenja. Večina njih namreč ni imela nobenih uradnih osebnih dokumentov, zato so se morali skrivati pred policijo. Ves čas jim je grozila deportacija nazaj v provinco ali celo zapor.
Kot navaja Flynt, so brezdomci kupovali ponarejene dokumente, ki jih policija ni mogla izslediti. To je za oblasti predstavljalo dodatno težavo pri ugotavljanju točnega števila brezdomcev, ki so potovali po vsej državi, se mnogokrat pomikali od vasi do vasi in se občasno ustavljali v zanemarjenih beznicah v večjih mestih. Po navedbah Vladimirja Giljarovskega, ruskega pisatelja in novinarja, je samo v zloglasnih beznicah moskovske četrti Hitrovka živelo 10.000 beračev. V drugih mestih naj bi jih bilo še na desettisoče več.
Nekateri med njimi, še posebej v večjih mestih, so se ukvarjali s kriminalom. Giljarovski je Hitrovko opisal z naslednjimi besedami: »Oblasti so pogosto našle gola trupla ljudi, ki so jim pobrali vsa oblačila.« Prostitucija in ropi so bili v beznicah stalnica, proti temu pa je bila policija večinoma nemočna.
Ponovno na poti
Večina brezdomcev, ki jih je srečal Flynt na svoji poti, pa je bila dokaj miroljubnih. »Za tako ponižane in zapostavljene ljudi so bili neverjetno ljubeznivi,« je omenil novinar. Več dni so potovali od ene do druge vasi in bili na milost in nemilost prepuščeni lokalnemu prebivalstvu, ki pa jim je zmeraj pomagalo.
»Lahko bi se za več dni ustavil v vsaki vasi, skozi katero sem hodil,« se je spominjal Flynt. »Kmečko življenje je tako težko, da je usmiljenje in pomoč brezdomcem za te ljudi samoumevna.« Novinar je povedal tudi to, da ti ljudje niso bili preveč bolni ali pa prešibki za delo, vendar so, po njegovem, »sprejeli filozofijo, da je določenemu deležu ljudi pač usojeno, da živi življenje polno bede in žalosti.« Brezdomci so tako potovali po državi in živeli večinoma od kruha, mleka in krompirja, ki so ga dobili z beračenjem, v stalnem strahu pred policijo.
Car alkohol
Oba pisatelja in novinarja kot glavno zlo, ki je skušalo ruske kmete in brezdomce, omenjata vodko. Alkohol je zatiral vsakršno željo po izboljšanju lastnega življenja. Junaki Gorkega sanjajo o boljšem življenju, vendar so ujeti na dnu, njihova življenja pa dodatno uničuje pijača.
Semjon Fridland / russiainphoto.ru
Berači so ubirali podobno pot. »Dve tretjini teh ljudi bi lahko postali spoštovan del družbe, če bi se le osvobodili svoje želje po pitju,« je menil novinar. Opisal je tudi neko »zabavo«, ki so jo priredili brezdomci in jo povzel kot »burno noč nalivanja z vodko … Ko je pošla zadnja kapljica, so popadali na tla. Izgledali so kot kup mrličev.«
Zaradi alkoholizma je trpel tudi sam Flynt, ki je deset let po svojem obisku Rusije umrl zaradi pljučnice, ki jo je povzročilo pretirano pitje. Kljub temu je dokončal in objavil svoje spomine ter nam zapustil zgodbe ljudi z dna družbe iz mnogih držav.
Na žalost v Rusiji še danes obstajajo ljudje, ki nimajo doma ali družine, njihova življenja pa niso pretirano lažja od njihovih kolegov izpred stotih let.
Preberite še: Maksim Gorki, oče sovjetske kulture