Sovjetski otroci so spoznali vsakdanje življenje vojaka še preden so zares postali vojaki. Sodelovali so namreč v priljubljenem športu in vojaški igri z imenom Zarnica, ki je simulirala realne vojaške vaje sovjetske vojske.
Igre niso izumili vojaški strokovnjaki, ampak učiteljica Zoja Krotova iz vasi v Permski regiji.
23. februarja 1964, ko se je država pripravljala na praznovanje dneva sovjetske vojske in mornarice, je Krotova svojim sodelavcem predlagala, da bi ga praznovali na poseben način. Vsi šolski razredi so se oblekli v različne tipe vojaških enot, učitelji pa v oficirje. Med seboj so komunicirali na vojaški način, dajali in upoštevali ukaze, organizirali parado in priredili vojaško igro v obliki poligona.
Ideja o otroški igri, ki je imitirala realna bojna dejanja, je naletela na ogromno navdušenje, igra sama pa je postajala vedno bolj priljubljena v sovjetskih mestih in vaseh. Tri leta kasneje, leta 1967, je pridobila uraden status in so jo začeli redno prirejati po vseh državi pod osebnim nadzorom maršalov Ivana Bagramjana in Vasilija Kazakova.
Sovjetsko vodstvo je Zarnico dojemalo kot pomemben element domovinske vzgoje za mladino. Predstavljala je zgodnjo fazo osnovnega vojaškega usposabljanja za otroke med 10. in 17. letom.
Zarnica je vključevala uradne slovesnosti, parade, korakanje, različne aktivnosti in tekmovanja, najljubši del mnogih otrok pa je bil boj. Vojske so se borile za zastavico nasprotne strani in hkrati branile svojo. Ko je prišlo do boja "mož na moža", je bil cilj odtrgati nasprotnikovo ploščico, prišito na ramena.
Ko je "vojak" izgubil eno ramensko ploščico, je veljal za ranjenega. Po bojišču je lahko hodil, izgubil pa je pravico do teka. Takšni udeleženci so lahko dobili pomoč medicinskih sester - deklic, ki so prav tako sodelovale v igri. Te so ploščico prišile nazaj. Vsi, ki so izgubili obe ploščici, so veljali za mrtve.
V Zarnici so sodelovale celo prave vojaške enote. Oficirji so poskrbeli za navodila in seminarje, vojaki so otrokom dali prave mitraljeze s slepimi naboji in jih na "bojišča" prepeljali s helikopterji.
Vojska je otrokom priskrbela zaščitne obleke in plinske maske. Včasih so udeleženci Zarnice lahko streljali s pravim orožjem in pravim strelivom pod strogim nadzorom.
Zarnica ni bila pozabljena po razpadu Sovjetske zveze. Včasih jo prirejajo v otroških taborih, a njene razsežnosti so daleč od zlatih časov igre v Času ZSSR.
Zakaj Sovjetska zveza ni zgradila svojega Disneylanda?
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
