Ruski Dosjeji X: Aljošenka, »škrat iz vesolja« ali otrok-mutant?

Natalija Nosova
Nekega dne v 90. letih 20. stoletja je neka Rusinja v gozdu našla čudno bitje. Več kot 20 let pozneje se ljudje še vedno kregajo, za koga ali kaj je točno šlo.

Poleti leta 1996 je majhna vasica Kištim na območju Urala (1.764 km vzhodno od Moskve) doživela čuden prizor. Upokojenka Tamara Prosvirina se je sprehajala po ulici, pri sebi pa je imela nekaj, kar je bilo pokrito z odejo, in se je s to stvarjo pogovarjala.

»Govorila nam je: To je moj otrok, Aljošenka [mali Aleksej]! Toda nikoli nam ga ni pokazala,« so se spominjali domačini. Prosvirina je res imela sina Alekseja, a je bil že odrasel in je bil leta 1996 v zaporu zaradi tatvine. »Sklenili smo, da se je ženski pač zmešalo, da se je pogovarjala z igračo, misleč, da je to njen sin.«

Res je, da je imela Prosvirina duševne težave; nekaj mesecev pozneje so jo poslali na zdravljenje zaradi shizofrenije. Toda tista stvar v odeji ni bila nobena igrača, ampak pravo živo bitje, ki ga je našla v gozdu blizu vodnjaka.

Resnični Vesoljček?

Tisti, ki so videli Aljošenko na lastne oči, govorijo o 20-25 centimetrov visokem humanoidu. »Rjavo telo, brez las, velike prodorne oči, premikal je svoje drobne ustnice, delal cvileče zvoke …« je Komsomolski pravdigovorila Tamara Naumova, Prosvirina prijateljica, ki je videla Aljošenko v njenem stanovanju. Njegova čebulasta oblika ni prav nič spominjala na človeka.

»Imel je rdeča in okrogla usta, gledal nas je …« je govorila druga priča, Prosvirina snaha. Po njenih besedah je ženska hranila čudnega »dojenčka« s skuto in kondenziranim mlekom. »Zgledal je žalostno, čutila sem bolečino, ko sem ga gledala,« se je spominjala snaha.

Nekatera pričevanja domačinov so drugačna. Vjačeslav Nagovski je omenil, da je bil Aljošenka »kosmat« in je imel »modre oči«. Druga prijateljica Prosvirine, Nina Glazjina, je govorila: »Stal je blizu postelje, z veliki močmi.« Omenjala je lase. Spet drugi so govorili, da humanoid ni imel las.

Vsi ti ljudje se strinjajo z eno stvarjo: Aljošenka je »izgledal kot pravi Vesoljec.« Po drugi strani je težko zaupati pričevanjem ljudi, kot sta Nagovski ali Glazirina: Oba sta trpela zaradi hudega alkoholizma in sta zaradi tega pozneje tudi umrla.

Radioaktiven kraj

Andrej Lošak, avtor filma Kištimski škrat, je citiral domačine: »Mogoče je bil Aljošenka [nezemljanski] humanoid, a je v tem primeru storil napako, ker je pristal v Kištimu.« Bo kar državo: Tole mesto s 37.000 prebivalci ni ravno raj na Zemlji.

Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!

Kištim je leta 1957 doživel prvo jedrsko nesrečo v sovjetski zgodovini. Na bližnji skrivni jedrski elektrarni je eksplodiral plutonij, 160-tonsko betonsko ploščo je vrglo v zrak. Tole je tretja najhujša jedrska nesreča v zgodovini, za Fukušimo leta 2011 in Černobilom leta 1986. Ozemlje in ozračje sta bila resno onesnažena.

»Včasih ribiči ujamejo ribo brez oči ali plavuti,« je povedal Lošak.

Tako je bila precej razširjena tudi teorija, da je bil Aljošenka človeški mutant, ki je utrpel posledice radioaktivnega sevanja.

Smrt Aljošenke

Nekega dne se je zgodilo neizogibno. Sosedi Prosvirine so poklicali v bolnišnico in doktorji so gospo odpeljali. Toda Prosvirina je protestirala in je želela ostati z Aljošenko, govoreč, da bo brez njo umrl. »Toda kako naj verjamem besedam ženske z akutno shizofrenijo?« je skomignil z rameni lokalni reševalec.

Res je Kištimski škrat umrl, nihče ga ni mogel hraniti. Ko so Prosvirino prijateljico Nauomovo spraševali, zakaj ni obiskala Aljošenke ali koga poklicala, da pomaga, je odgovorila: »Mater, ste pa geniji! Nisem bila v vasi takrat!« Ko je prišla nazaj, je bilo bitje že mrtvo.

Ko Prosvirine ni bilo več, je truplo našel prijatelj, ki je naredil nekakšno mumijo, »jo očistil z žganjem in posušil,« je pisal lokalni časopis. Pozneje so moža aretirali zaradi kraje kablov, pa je pokazal truplo policiji.

(Slaba) preiskava

»Vladimir Bendlin je bil prvi človek, ki je poskušal trezno preučiti celotno zgodbo,« razlaga Lošak. Lokalni policist je lopovu zaplenil truplo Aljošenke. Vendar pa policistov šef ni pokazal preveč zanimanja za primer in je ukazal, naj »pusti ta nesmisel«.

Toda Bendlin, ki ga je Komsomolska pravda ironično poimenovala »Fox Mulder z Urala«, ni obupal in je začel svojo preiskavo, Aljošenko je pustil v svojem hladilniku. »Sploh me ne sprašujte, kaj je o tem rekla moja žena,« je rekel v mračnem tonu.

Bendlin ni mogel niti potrditi niti ovreči trditev, da ima bitje nezemeljski izvor. Lokalni patolog je rekel, da to sploh ni človek, ginekolog pa je trdil, da je to samo otrok s težkimi deformacijami.

Nato je Bendlin storil napako: »škratovo« truplo je predal preučevalcem NLP-jev, ki so ga odpeljali in ga nikoli več vrnili. Za Aljošenko so se izgubile vse sledi. Novinarji so ga iskali več kot 20 let.

Epilog?

Trupla Aljošenke niso nikoli našli in ga verjetno tudi ne bodo. »Mati«, upokojenka Prosvirina, je umrla leta 1999 – sredi noči jo je zbil tovornjak. Po pričevanjih domačinov je plesala na avtocesti. Tudi večina ljudi, ki so ga videli, je umrla. Znanstveniki, novinarji in celo zdravniki pa se še naprej kregajo, kdo (ali kaj) je bil Aljošenka, razlage so zelo različne in tudi bizarne: od vesoljca do starodavnega škrata.

Preberite še: Skrivnostna Tunguška eksplozija še danes buri duhove

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke