27. aprila letos je bil svet priča spodbudnim posnetkom severnokorejskega voditelja Kim Džong-una in južnokorejskega predsednika Mun Džae-ina. Oba voditelja sta si segla v roke in prvič sedla za pogajalsko mizo.
Uradno sta obe Koreji še zmeraj v vojni. Ob koncu oboroženih spopadov v korejski vojni (1950-1953) namreč ni bilo podpisanega mirovnega sporazuma. Veliko vlogo pri tem sta odigrali takratni velesili ZDA in ZSSR.
Američani potegnejo črto
Avgusta 1945 se je z japonsko kapitulacijo končala druga svetovna vojna. Zavezniki pa so se takoj zatem soočili z novo težavo: Kaj narediti s Korejo, ki je bila pod japonsko okupacijo od leta 1910?
V Washingtonu so se odločili, da Korejo razdelijo na pol. »Predlagana je bila zelo ameriška rešitev: Koreja naj se razdeli na polovico vzdolž 38. poldnevnika,« pravi Konstantin Asmolov, ruski koreanist. Moskva je načrt sprejela, v obeh Korejah pa so verjeli, da bo na koncu prišlo do združitve. Tako Sever kot Jug sta sicer imela lastne ideje o tem, kako naj bi izgledala združena Koreja.
Sovjetski častnik Kim Il-Sung
Getty Images
Sovjeti so imeli v Pjongjangu svojega moža. To je bil Kim Il Sung, ki je med drugo svetovno vojno vodil gverilsko skupino na severu Koreje. Leta 1940 je prečkal mejo s Sovjetsko zvezo in se pridružil Rdeči armadi ter pridobil častniški čin kapetana. Njegov sin in bodoči vodja Severne Koreje Kim Džong Il se je rodil na ruskih tleh in dobil tudi rusko ime – Jurij Kim, ki ga je sicer obdržal samo dokler se z očetom nista vrnila v domovino.
Za voditelja Demokratične ljudske republike Koreje (DLRK) je Josif Stalin potreboval popolnega lojalista in Kim je ustrezal kriterijem. »Do Stalinove smrti je vse politične odločitve za Severno Korejo sprejemala Moskva in sovjetski vojaški vrh. Včasih so iz Moskve prišli celo teksti za Kimove govore,« je v svojem prispevku zapisal zgodovinar Jevgenij Antonjuk.
Pa začnimo vojno
Leta 1950 je postalo jasno, da do združitve obeh delov Koreje ne bo prišlo kar tako. Takrat so Severni Korejci prepričali Stalina, da začne vojno. Asmolov pravi: »Zagotavljali so mu, da je na jugu 200.000 komunistov, ki so pripravljeni podpreti ofenzivo. Stalin je pristal z nelagodjem.« Tako Sovjeti kot Korejci so upali, da ne bo prišlo do posredovanja ZDA.
Amerika pa je vendarle intervenirala. Na strani Juga se je borilo 300-400.000 ameriških vojakov skupaj s silami Združenih narodov. Nato se je vključila še Kitajska, ki je poslala več kot milijon prostovoljcev, da podpre Sever. Sovjeti, kot pravi Asmolov, so »neuradno ojačali severno vojsko z letalskim korpusom, signalnimi enotami in protiletalsko obrambo.« Rezultat vsega tega je bila triletna vojna, ki je terjala več kot 4 milijone življenj, medtem ko je meja ostala na 38. poldnevniku.
Obdobje hladne vojne
Sovjetska zveza z Južno Korejo ni imela nobenih diplomatskih stikov. Do leta 1990 Sovjeti Seula uradno niti niso priznali. Istočasno je Moskva ostala ena od (dveh) najtesnejših zaveznic Pjongjanga. Druga je bila LR Kitajska.
»Do začetka 90. let je Sovjetska zveza nudila Severni Koreji gospodarsko pomoč. Sovjeti so DLRK videli kot regionalni strateški ščit proti ZDA. Hkrati so naredili vse, da bi preprečili, da država postane kitajski satelit,« v enem od svojih predavanj pravi profesor Andrej Lankov.
Severna Koreja je uspela držati neko ravnovesje v odnosu do Moskve in Pekinga, katerih medsebojni odnosi so se od 60. let močno poslabšali. Država je do začetka 90. delovala relativno uspešno, zunanji dolg Pjongjanga drugim socialističnim državam, v glavnem ZSSR, je znašal približno 2 milijardi dolarjev. Po razpadu Sovjetske zveze pa so se stvari začele podirati.
Nova doba, nov pristop
Reuters
V začetku 90. let je Rusija vzpostavila diplomatske odnose z Južno Korejo. Od takrat naprej so gospodarske vezi med Moskvo in Seulom močnejše kot s Pjongjangom. Za primerjavo; v prvih 9 mesecih leta 2017 je blagovna menjava med Rusijo in Južno Korejo znašala 15 milijard dolarjev, medtem ko je med Rusijo in Severno Korejo znašala zgolj 74 milijonov dolarjev.
Kar se tiče politike sodobne Rusije do korejskega konflikta, je ta približno na isti ravni s preostalim svetom – torej v slogu zmanjševanja napetosti in preprečevanja vojaške eskalacije. Istočasno Moskva podpira sankcije proti Severni Koreji v zvezi z njenim jedrskim programom.
Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!
»Pripravljeni smo pomagati pri vzpostavitvi sodelovanja med DLRK in Republiko (Južno) Korejo,« je ob nedavnem zgodovinskem srečanju voditeljev obeh Korej izrekel ruski zunanji minister in pri tem znova potrdil ruski tradicionalno nevtralni položaj.
Ruski strokovnjaki pa medtem dvomijo, da bo srečanje, ki je sicer v medijih prikazano v zelo lepi in pozitivni luči, obrodilo prave sadove. Kot pravi Asmolov: »Nekoliko sem razočaran nad realnimi rezultati srečanja. Deklaracija, ki sta jo podpisala oba voditelja, ni nič več kot sveženj obljub.«
Korejska kriza se takonadaljuje, Rusija pa danes v njej igra bolj pasivno vlogo nevtralnega opazovalca.
Preberite še: Z vlakom iz Severne Koreje v Rusijo