Zakaj Rusija več ne izreka smrtnih kazni?

Natalija Nosova
Že dve desetletji v Rusiji ni bila izrečena niti ena smrtna kazen. V ruski zgodovini so takšna obdobja prava redkost.

Eden od zadnjih zločincev, ki ga je doletela smrtna kazen, je bil Andrej Čikatilo, najbolj zloglasen serijski morilec v ruski zgodovini. Ubil je preko 50 ljudi, med katerimi so bile tudi ženske in otroci. Čikatilo je pred sodiščem moledoval za življenje in prosil celo takratnega predsednika Jelcina, da ga »kot Napoleona izžene na oddaljeni otok ali v tajgo, kjer živijo tigri«.

Ruske oblasti pa so bile neomajne in Čikatilo je bil leta 1994 ustreljen. Če bi smel živeti samo še dve leti, bi lahko izkoristil moratorij na smrtno kazen, ki ga je Rusija uvedla leta 1996 ob vstopu v Svet Evrope. Od takrat naprej nihče v Rusiji ni bil obsojen na smrt.

»V nasprotju z načeli humanosti«

Omenjen moratorij se je iztekel leta 2009, vendar so se oblasti odločile, da ga podaljšajo in tako je rusko ustavno sodišče uradno prepovedalo sodnim organom, da izrekajo smrtno kazen. »Vrnitev smrtne kazni bi bila v nasprotju z načeli humanosti,« je za RT izjavil Vadim Vinogradov, pravni strokovnjak z Vseruske državne pravne univerze. Mnogi ruski državljani pa takšne drže, sodeč po lanski anketi, ne podpirajo.

Po anketi, ki jo je opravila nevladna organizacija Levada center, je namreč 44 % anketirancev menilo, da bi bilo treba smrtno kazen ponovno uvesti nazaj. Vladimir Žirinovski, ultranacionalistični vodja Liberalno-demokratske stranke, ki je letos sodeloval tudi na ruskih predsedniških volitvah, je smrtno kazen uvrstil celo v svoj politični program.

Sociologi pa kljub temu pravijo, da se število pristašev smrtne kazni še naprej zmanjšuje, tako da v bližnji prihodnosti ni za pričakovati, da bi se uradno stališče do tega spremenilo.

»Menim, da bi bila velika napaka, če bi Rusija v trenutnih okoliščinah začela izvajati usmrtitve,« je povedal odvetnik Andrej Bilecki za portal Gazeta.ru. »Če je sodna veja oblasti skorumpirana, potem je lahko izrek obsodbe tudi način obračuna, kar pomeni, da se lahko zgodi mnogo napak.«

Napake so resnično neizbežne. Tako je bil leta 1983 na smrt obsojen Aleksander Kravčenko (sicer sam zločinec), vendar za dejanje, ki ga je zagrešil zgoraj omenjeni Čikatilo.

Časi se spreminjajo

Tudi Rusija je, kot mnoge druge države, šla skozi zgodovinska obdobja surovih kazni. Res da so se ta izmenjevala z blažjimi obdobji, vendar je bila surovost globoke zakoreninjena. Zakoni Ivana Groznega (vladal v letih 1547-1584) so predvidevali smrtno kazen za krajo in umor. V tistih časih se je smrtna kazen izvajala z natikanjem na kol in metanjem obsojenca v vrelo vodo, olje ali vino.

Kljub temu pa Ivan ni bil najbolj surov evropski vladar. Napisal je celo pismo, v katerem je obsodil Francijo za šentjernejski pokol leta 1572, v katerem je bilo samo v Parizu ubitih okoli 2.000 protestantov.

Carska milost

V 18. stoletju so bili ruski vladarji že bolj humani. Carica Jelizaveta je leta 1744 smrtno kazen celo prepovedala. Sodobni pisec in zgodovinar Boris Akunin pravi: »V Rusiji takrat 20 let nihče ni bil obsojen na smrt. To je edinstven pojav, celo za evropske razmere. Vsekakor je pohvalno, da smo v tem bili prvi.«
Jelizavetini nasledniki so se izogibali izrekanju smrtne kazni, vendar so namesto tega izvajali kazni, ki so prav tako uničevale človeška življenja. »Zločincev niso ubijali, ampak so jih pošiljali v delovna taborišča v Sibirijo, pri čemer so jim zaplenili vse premoženje,« je za RT povedal zgodovinar Aleksander Muzafarov.

V 19. stoletju je bila smrtna kazen bolj pogosta, kar glede na nasilno revolucionarno obdobje niti ni presenetljivo. Med leti 1805 in 1905 je bilo usmrčenih okoli 300 ljudi, še več krvi pa se je prelilo, ko je bil odstavljen car.

Najbolj krvavo stoletje

Še pred revolucijo 1917 je bilo v Rusiji izvedenih mnogo smrtnih kazni. V okviru boja oblasti proti poskusom revolucionarnega prevrata 1905-1913 je padlo skoraj 3.000 smrtnih obsodb.

»V času carja Nikolaja II so smrtni kazni nasprotovali tako družbeni aktivisti kot znanstveniki, vendar zaman,« pa v svoji knjigi posvečeni smrtni kazni piše zgodovinar Oleg Šišov

Revolucija v tem pogledu ni prinesla nobenega izboljšanja. Tako prehodna kot boljševiška vlada sta smrtno kazen najprej ukinili in jo nato ponovno uvedli. Tekom državljanske vojne 1918-1922 je revolucionarno sodišče imelo pooblastila, da izvaja smrtno kazen brez mnenja civilnega sodišča. Samo leta 1920 je bilo usmrčenih 6.500 ljudi.

Kasneje je Sovjetska zveza zavzela bolj humano držo do smrtne kazni, ki pa je bila humana v glavnem na papirju. »Formalno gledano je država smrtno kazen smatrala kot izreden in začasen ukrep, vendar je le-ta obstajala skozi vsa 20. in 30. leta,« piše Šišov.

V obdobju Stalinovega vodstva so rablji imeli polne roke dela. Po besedah načelnika KGB Vladimirja Krjučkova naj bi med leti 1930 in 1953 na sodni podlagi bilo usmrčenih 768.000 ljudi. Po Stalinovi smrti so sodne oblasti z izrekanjem smrtnih kazni nadaljevale, vendar z manjšo intenzivnostjo. Tako je bilo med leti 1961 in 1984 usmrčenih 13.000 ljudi. Glede na to statistiko je bil Jelcinov moratorij resnično velik korak naprej, zato v bližnji prihodnosti ni za pričakovati, da bo revidiran.

O zanimivem obdobju Ivana Groznega si lahko več preberete tukaj!

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke