Podrobneje si bomo pogledali Rusine v Bački in Sremu v Srbiji. Tam ta majhen slovanski narod (okoli 15 tisoč ljudi) živi že preko 250 let ter uradno uživa status narodne manjšine in s tem povezano avtonomijo, podobno kot tamkajšnji Madžari, Romuni, Hrvati in Ukrajinci. Predstavniki Rusinov živijo v mnogih naseljih severne Srbije (Kula, Vrbas, Sremska Mitrovica, Kucura itd.) in tudi vzhodne Hrvaške (Petrovci, Mikluševci), medtem ko je njihovo glavno središče mestece Ruski Krstur.
Zakaj se Rusini iz Ruskega Krsturja med seboj pogovarjajo v »ruskem jeziku«, kot mu dejansko sami pravijo bački in sremski Rusini? Kakšne so njihove povezave z Rusijo in Rusi? Dopisnik Russia Beyond se je o tem pogovarjal z ruskim slavistom in doktorjem filologije Vjačeslavom Čarskim, avtorjem monografije Rusinski jezik v Srbiji in na Hrvaškem: Lingvistično-genetični vidik (2011).
Russia Beyond: G. Čarski, kako je prišlo do tako zanimivega sovpadanja?
Vjačeslav Čarski: Znano je, da so Rusini v Srbiji in na Hrvaškem potomci karpatskih Rusinov. Gre za narod vzhodnoslovanskega porekla, ki je že od nekdaj živel na območju Karpatov (Zakarpatska Ukrajina, vzhodna Slovaška, jugovzhodna Poljska). Etnična naziva »Rusnak« (tako sebe imenujejo Rusini v Bački in Sremu) in »Rusin« (tako sebe imenujejo karpatski Rusini in še nekateri drugi) imata korenine v poimenovanju Rusov v zahodnoruskih deželah v srednjem veku. Poimenovanje »Rus« se je tu uporabljalo še od časov stare Rusije za vzhodnoslovansko prebivalstvo in pravoslavne kristjane.
Arhivska fotografija
Pozneje se je izraz »Rusi po veri« začel uporabljati tudi za grkokatolike, tj. za tiste pravoslavce, ki so leta 1646 v sklopu Užgorodske unije sprejeli unijo s katoliško cerkvijo, a hkrati ohranili osnovne elemente vzhodnega krščanskega obredja. Rusini so takrat govorili vzhodnoslovanski jezik, ki se mu je reklo »ruski« (takrat seveda še ni bilo jasne delitve na Ruse, Ukrajince in Beloruse, kot jo poznamo danes). V 16. stoletju se začne intenzivno izseljevanje Rusinov na območje današnje Madžarske zaradi različnih ekonomskih in političnih okoliščin. V sredni 18. stoletja so Rusini začeli poseljevati tudi Bačko v skladu s takratnim avstrijskim programom za poseljevanje ozemelj, ki so jih opustošili turški vojaki. Do 80. let 19. stoletja je program povzročil 8-9 migracijskih valov iz različnih vzhodnih madžarskih predelov v skupni habsburški državi.
Russia Beyond: Ampak rusinski jezik in Rusini z območja nekdanje Jugoslavije so vendarle nekako povezani z Rusi in Rusijo?
Vjačeslav Čarski: Stvari niso tako enostavne. Zgodovinsko gledano je seveda res, da so sodobni Rusi, Belorusi, Ukrajinci in Rusini (če jih obravnavamo kot poseben narod) kolektivno vezani na staro Rusijo, ker je bila to skupna država vzhodnih Slovanov. Pozneje pa je najzahodnejši del »staroruskega« naroda doživel drugačno usodo.
Russia Beyond: Kateremu drugemu slovanskemu jeziku je najbližja rusinščina v Bački in Sremu?
Vjačeslav Čarski: Do začetka 21. stoletja je bilo poreklo rusinskega jezika predmet številnih polemik. Obstajala je ukrajinska razlaga, ko se je od konca 19. stoletja nova »ukrajinska ideja« aktivno promovirala med vzhodnimi Slovani v Avstro-Ogrski, tj. med Rusini. Ukrajinska zavest se je še posebej širila med izobraženci, predstavljala je nasprotje »ruski grožnji« in »rusofilski propagandi«. »Ukrajinofili« so bili učitelji iz Lvova, ki so na prelomu med 19. in 20. stoletjem prišli v Bačko in Srem. Tudi Gavrilij Gabor Kosteljnik, ki je leta 1923 kodificiral jezik bačkih in sremskih Rusinov, je bil »ukrajinofil«.
Glavna ideja »ukrajinofilcev« je bila, da tamkajšnji rusinski jezik izvira iz jugozahodnih dialektov ukrajinščine. Že več kot sto let imajo Ukrajinci Rusine za del ukrajinskega naroda in vse rusinske dialekte obravnavajo kot ukrajinske dialekte.
Obstaja še ena ideja, ki ni niti malo priljubljena med baškimi in sremskimi Rusini, in sicer, da je njihov »ruski« jezik standardiziran vzhodnoslovanski dialekt. Med drugim so to zagovarjali češki in slovaški jezikoslovci František Pastrnek, Samo Czambel in Jozef Štolc.
Nato obstaja še tretja razlaga, ki je danes najbolj priljubljena. Po tej različici je »ruski« (rusinski) jezik v bistvu slovanski esperanto, jezik, v katerem se na neobičajen način prepletajo vzhodnoslovanske in zahodnoslovanske značilnosti (to na primer zagovarjata znana slavista Aleksander Duličenko in Mitar Pešikan).
Okoli vsega tega so se razplamtele tudi politične strasti, medtem ko nihče ni natančno preučil samega jezikovnega gradiva baških in sremskih Rusinov. Obstajala je potreba po vseobsegajoči profesionalni jezikoslovni raziskavi, kar sem svojčas naredil jaz.
Russia Beyond: In kakšni so rezultati?
V. Čarski: Z večslojno komparativno analizo na tisoče markiranih leksičnih enot, kompletne fonologije in slovnice ter sodobne kontaktološke metode smo ugotovili, da rusinski jezik v Bački in Sremu izvira iz vzhodnoslovanskih dialektov iz okolice Trebišova (zgodovinska pokrajina Zemplin) in okolice Prešova (zgodovinska pokrajina Šariš) [obe zgodovinski pokrajini danes del Slovaške, op. prev.]. Ravno od tod je prišel glavni val priseljencev v Bačko, kar potrjujejo številni viri iz 18. stoletja.
Izkazalo se je, da karpatski rusinski dialekti s teh območij niso aktivno sodelovali v genezi rusinščine v Srbiji in na Hrvaškem, saj komparativna analiza ni pokazala povezav z njimi niti pri enem od 62 sistemskih jezikovnih obeležij. Po drugi strani je vsako od teh obeležij priseljenih grkokatolikov povsem skladno s trebišovskim in prešovskim dialektom.
RB: Ali to pomeni, da so Rusini v bistvu Slovaki?
V. Čarski: Raje ne mešajmo narodne pripadnosti in porekla jezika, kot to počnejo nekateri patriotsko ali nacionalistično nastrojeni znanstveniki iz Ukrajine in Slovaške. Baški in sremski Rusini so v Srbiji priznana narodna manjšina, ki bi jim po pripadnosti najverjetneje pripisali etnično vzhodnoslovansko poreklo in grškokatoliško veroizpoved. Zgodovinska »Karpatska Rusija« je zapleteno področje, saj se je vzhodnoslovanski govor tekom stoletij tam širil na vzhod in potiskal karpato-rusinske dialekte.
Po vsemu sodeč lahko sklenemo, da so vzhodnoslovanski grkokatoliki pod vplivom raznih asimilacijskih procesov v 16. in 17. stoletju prešli na vzhodnoslovanski jezik, a pri tem ohranili posebno nacionalno identiteto, etnični in jezikovni naziv, v Bačko pa so prišli potem, ko so že prevzeli vzhodnoslovanski govor, redki govorci karpatorusinščine pa so bili zraven prisotni, a so se med ostalimi hitro asimilirali. O tem pričajo tudi zgodovinski viri iz Bačke ter redke besede in ustaljeni izrazi karpatorusinskega porekla, ki sem jih našel v »ruskem« jeziku tukajšnjih Rusinov.
RB: Ste z rezultati svojega dela pravzaprav naredili senzacijo in po stotih letih rešili problem, postavili piko in zaključili dolgoleten spor?
V. Čarski: Ne bi rekel. Spor je političen in ideološki, nima zveze z jezikoslovjem. Mislim, da bodo moji nasprotniki tudi po mojem delu še naprej razmišljali isto kot prej. Gre za znanstveno kariero, ki sem ji posvetil vse življenje, mnoge članke, monografije in konference. Na to vprašanje se še posebej obregajo ukrajinski predstavniki v družbenih vedah. Na ves glas bodo na primer zatirali in obtoževali vsakega avtorja, ki se ne strinja z njimi, da so bački in sremski Rusini v resnici Ukrajinci, ki govorijo jezik ukrajinskega porekla, četudi jim pokažemo jasne jezikoslovne dokaze, da temu ni tako. Naivno nacionalen ali nacionalističen pristop do eksaktnih in družbenih ved v duhu 19. stoletja je pravzaprav svojevrsten »know-how« mnogih ukrajinskih znanstvenikov.
Poleg tega rezultati raziskave ne gredo na roko tistim rusinskim organizacijam, ki dobivajo podporo s strani Ukrajine. Seveda pa so moje delo zelo lepo sprejeli ruski, slovaški, madžarski in srbski slavisti, pa tudi vsi tisti ukrajinski in rusinski lingvisti, ki jih ne omejujejo politična in ideološka občutja.
© Rossijskaja gazeta, vse pravice pridržane.
Spoznajte tudi, kako so kozaki iz Rusije gradili slovenske železnice.
Tukaj pa lahko preberete o več o Ižorih, majhnem pozabljenem narodu v zahodni Rusiji.