Valentina Tereškova, prva ženska v vesolju: »Želela bi si priti tudi do Marsa«

Sputnik
Leta 1963 je Valentina Tereškova postala prva ženska, ki je poletela v vesolje. Mnogo let pozneje se je svojega podviga spominjala v pogovoru z novinarko, ki je kozmonavtko obiskala v poslanski pisarni, saj je šla Tereškova pozneje v politiko.

RG: Ste ljubiteljica ekstremnih dogodivščin?

Valentina Tereškova: Nikoli nisem mislila, da imam rada ekstreme. Vsaka oseba opravi svoje delo, se pri tem sooči s preprekami in jih premaga. Takrat je veliko ljudi sanjalo o poletu v vesolje. Ko je to Gagarinu kot prvemu dejansko uspelo, je navdahnil ogromno ljudi. Zlasti tiste, ki so se ukvarjali z letalskim športom.

Konec leta 1961 so me povabili v selekcijski proces za misijo v vesolju. Od 1.000 kandidatk iz vse države so izbrali pet mladih žensk. Preizkušali naj bi novo opremo. Morale smo skozi podrobne preglede naših fizičnih zmožnosti, čustvene trdnosti itd. V začetku leta 1962 smo začeli aktivno trenirati. Ekipo je vodil Jurij Gagarin, ki je bil kljub svojemu šarmu zelo zahteven vodja. V bistvu je bilo več pozornosti namenjeno psihološkim in ne fizičnim vidikom. Vse smo bile izkušene padalke, ki smo skakale s padalom podnevi in ponoči, na kopno in v vodo.

Toda vsakič nas je čakalo nekaj novega. Za začetek breztežnost. Takrat ni bilo posebnih simulatorjev ali hidrolaboratorijev. Namesto tega so izvajali posebne akrobacije z letalom, s katerimi je za trenutek nastal podoben vtis kot pri breztežnosti, da smo si lažje predstavljale, kakšen je občutek.

Kozmonavtka Valentina Tereškova pred vesoljskim poletom 16. 6. 1963

V posebnem vrtljivem stolu nismo samo sedele, ampak smo bile na njemu tudi upognjene naprej. V vroči komori smo morale zdržati v skafandru pri temperaturi 70 °C. Pri še enem testu smo preživele 10 dni v zvočno izolirani komori.

RG: Kako ste se znašli, ko ste bili sami v vesolju?

Valentina Tereškova: Nikoli nisem trpela zaradi klavstrofobije. Test z izolacijsko komoro je bil namenjen našemu preverjanju čustvenega stanja, obnašanja srca in vrste drugih dejavnikov, na primer vidu. Takrat so smeli kozmonavti vzeti s seboj na misijo samo eno knjigo. Jaz sem vzela poezijo.

Nekateri si mislijo, da je kozmonavt v vesolju prepuščen samemu sebi in občuti samoto. V resnici jih čaka naporen program, ki ga morajo opraviti. Del tega so bile tudi obvezne fizične vaje. Ob določeni uri sem si morala izmeriti krvni tlak, vzeti vzorce krvi ter opravljati vse ostale naloge. Poleg tega sem morala podrobno preštudirati vesoljsko plovilo, vse njegove naprave in opremo.

Vsaka vesoljska misija je bila edinstvena in je doprinesla nekaj novega k raziskovanju vesolja. Center za usposabljanje kozmonavtov, ki smo ga vzpostavili z lastnimi rokami, sedaj za vesoljske misije usposablja tudi ženske.

Maj 2017: Predsednik Vladimir Putin in poslanka Valentina Tereškova, vodja parlamentarnega odbora za federalno in lokalno upravo, na podelitvi državnih nagrad v Kremlju

RG: Bi šli še enkrat v vesolje?

Valentina Tereškova: Seveda, a sem žal za to prestara. Zelo bi si želela poleteti na Mars. Vrsto let sem preučevala planet in prebrala vse, kar je bilo napisanega v njem.

RG: Junija 1963 ste pod vzdevkom »Čajka« 48-krat zaokrožili po orbiti okrog Zemlje. Pred poletom ste izrekli tiste znamenite besede: »Hej, nebo, snemi klobuk!« Še praznujete ta datum?

Valentina Tereškova: Še vedno ohranjamo tradicije, ki jih je začel Jurij Gagarin. Zberemo se skupaj, obujamo spomine o starih časih in se pogovarjamo o našem poklicu, o novih in zanimivih stvareh v njem. Gre za srečanje profesionalcev.

Delimo tudi svoje dogodivščine iz življenja na Zemlji. Med prijatelji imam ameriške astronavte ter francosko in britansko astronavtko. Naš poklic združuje ljudi in kaže, kdo je česa vreden. Tukaj ni prostora za politiko in vse, kar šteje, je kozmonavtov profesionalizem.

RG: Ali vi, ki ste bili v vesolju, verjamete v obstoj Nezemljanov?

Valentina Tereškova: Do sedaj so vsi poskusi znanstvenikov, da bi našli določeno obliko življenja izven planeta Zemlja, spodleteli. Toda vesolje je ogromno in ne moremo izključiti možnosti, da obstajajo planeti, kjer obstaja življenje. Če obstajajo še kakšna živa bitja, so zelo, zelo daleč proč. In ne vzpostavljajo stikov. Ves čas pošiljamo ven informacije o naši Zemlji in ljudeh, vendar nismo še ničesar dobili nazaj, čeprav že desetletja skeniramo vesolje.

Intervju je bil prvič objavljen v ruščini leta 2014 v časopisu Rossijskaja gazeta.

© Rossijskaja gazeta, vse pravice pridržane.

Misija ExoMars: Kako Rusija in Evropa skupaj iščeta sledi življenja na rdečem planetu

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke