Najodmevnejši in najbolj znan del krimske vojne je bilo seveda obleganje Sevastopola. Britanske, francoske in turške čete so se izkrcale na obalah Krima, začele oblegati mesto in tam naletele na srdit odpor ruske obrambe.
Obleganje Sevastopola ni predstavljalo samo spopada med rusko vojsko in anglo-francosko koalicijo, ampak tudi srečanje različnih kultur. Rusi in zavezniški vojaki so bili sicer sovražniki na bojiščih, ko pa so nastopili kakšni trenutki tišine v bivakih, je med vojaki na obeh straneh potekala živahna izmenjava. Podkapa balaklava, raglan rokavi, cigarete in vojni dopisniki – vse to je dediščina, ki jo je svetu prinesla krimska vojna.
Krimska vojna je bila prvi konflikt, v katerem je Rusija odkrito nastopala proti Veliki Britaniji, ki je sklenila koalicijo s Francijo in Turčijo. Vse te države so si bile na bojišču na mednarodni politični sceni, toda na bojiščih so bili ljudje, vojaki in oficirji, ki so razmišljali, da tudi vojna ni razlog, da ne bi bili vljudni in civilizirani do sočloveka. Ruski oficirji so govorili angleško in francosko, v intervalih med bojevanju pa so se celo mirno pogovarjali s tistimi, ki so naslednji dan spet postali njihovi bojni sovražniki.
Rum in maščevanje
Po tem, ko so Britanci in Francozi bombardirali Odeso, se je britanska fregata HMS Tiger, ki je v ozadju blokirala mesto, v gosti megli nasedla blizu vstopa v pristanišče. Posadka z 225 mornarji in oficirji se je znašla v ruskem ujetništvu v Odesi, dokler ni ruski car Nikolaj I. odredil, da se jih izpusti. Ujetniki so bivali v zelo dobrih razmerah, kar pričajo tudi pisma v domovino: »Enkrat je do nas pristopil starejši ruski oficir pod zastavo premirja. Priklonil se je ekipi angleških vojakov in jim ponudil tobak. Ko je spil rum, ki so mu ga ponudili v zameno, je rekel angleškemu oficirju: 'Rusi imamo zelo radi Angleži. Nikoli se ne bi borili z vami. Ampak takšna je pač Božja volja.'«
Toda: Oficirji so se mogoče res obnašali kot džentelmeni, ruski vojaki pa niso vedno veljali za zgled prijaznosti in visokih moralnih načel. Za razliko od izobražencev iz ruske visoke družbe so bili za povprečnega ruskega vojaka Britanci in Francozi zelo tuji ljudje, ki so bili v njihovih očeh okupatorje, ki jih je potrebno nagnati z ruske zemlje za vsako ceno. Narednik Timothy Gowing iz polka Kraljevih strelcev (Royal Fusiliers) se je spominjal: »Mojo pozornost je pritegnil oduren primer: mlad oficir je dal ranjenemu Rusu nekaj žganja in se je obrnil, da bo šel proč, nakar ga je kolega smrtno ustrelil.«
World History Archive / Global Look Press
Tudi zavezniški vojaki nisi bili kaj bolj »civilizirani«, zlorabe in mučenja so bili precej pogosti. Še posebej brutalni so bili francoski zuavi (lažji pehotni polk), ki so imeli nasilne izkušnje iz bojev proti »barbarom« v Alžiriji. Črnski sluga pri stotniku Cliffordu je hladnokrvno zatrdil, da je najbolj užival med sprehajanjem po bojišču in iskanjem trupel sovražnikovih vojakov brez rok in nog, ki so ga spominjali na »jabolka v sadovnjaku«. Enkrat se je vrnil z enega od takšnih sprehodov, ko je imel v rokah polno ruskih sabelj in čelad. Rekel je: »Izjemno! Toliko trupel. Roke in noge povsod. Vse od gospodarjevih sovražnikov.«
Vojni dopisniki
Krimska vojna je bila prvi velik oborožen konflikt, v katerem so uporabljali moderen tehnološki izum – električni telegraf. Zavezniki so po dnu Črnega morja položili kabel, ki je omogočil, da so poročila z bojišč dosegla Pariz in London še isti dan. Naslednji dan so bila poročila s fronte že na naslovnicah jutranjih časopisov. Tehnološki napredek je porodil nov poklic – vojaškega dopisnika.
Med dopisniki je še posebej izstopal William Howard Russell, ki je pisal The Times. Bil je priključen britanski vojski in še posebej je zaslovel s svojimi kritičnimi ocenami stanja v oboroženih silah. Krimska vojna je porodila tudi prvega vojnega fotografa, Rogerja Fentona. Njegova zbirka fotografij s Krima je pozneje v celoti odkupila ameriška kongresna knjižnica The United States Library of Congress.
Global Look Press
V resnici so bili vojni dopisniki trn v peti za zavezniške poveljnike. Baron Raglan je bil na primer ogorčen nad v njegovih očeh nedomoljubnim obnašanjem novinarjev; ko so se njegove čete vkrcavale na ladje v bolgarskem pristanišču Varna za pot proti Krimu, so že vsi londonski časniki razpravljali o prihajajoči operaciji za osvojitev polotoka. Baron je menil, da s takšno »pomočjo« sovražnik sploh ne potrebuje obveščevalcev, saj bo zbral dovolj informacij že z odpiranjem časnikov.
Veliko novinarjev je bilo tudi na ruski strani. Mladi ruski pisatelj Lev Tolstoj je služil v obleganem Sevastopilu in je leta 1855 objavil cikel zgodb o vojni z naslovom Sevastopolske črtice.
Krimske sledi v vsakdanjem življenju
Krimska vojna je vplivala na jezike vojskujočih se držav, zlasti na oblačilni besednjak. V angleščino je vstopila beseda balaclava in v jeziku še zdaj označuje volneno podkapo, ki prikrije celoten obraz, a pusti odprtine za oči in nos. Predvideva se, da so pojem prvi uvedli britanski vojaki, ki so med zimo 1854-55 zmrzovali blizu krimskega mesta Balaklava, saj niso imeli primernih oblačil.
Podobno se je v ruskem in angleškem jeziku pojavil pojem rokav raglan, poimenovan po 1. baronu raglanskemu FitzRoyu Simersetu, ki naj bi nosil plašč s takšnim rokavom, ko je izgubil desno roko v bitki pri Waterlooju. Pojem poznamo tudi v slovenščini. Po podobnem načelu je pleten volnen pulover brez ovratnika z gumbi spredaj dobil angleško poimenovanje cardigan po 7. grofu cardiganskemu Jamesu Brudnellu. Anglež je nosil takšen pulover pod vrhnjim oblačilom v mrzli zimi. Za Evropejce je bilo podnebje na Krimu precej hladno.
Priljubljena legenda pravi, da se je s krimsko vojno tudi močno razširilo kajenje cigaret, saj so si med vojno ruski in zavezniški vojaki od Turkov sposodili tehniko zvijanja tobaka v papirnate rolice.
Mirovni dogovor
Global Look Press
Proti koncu leta 1855 so se vse strani v vojni začele zavedati, da je bilo nadaljevanje bojev nesmiselno. Velike izgube so naprtile javno mnenje v Britaniji in Franciji proti nadaljevanju vojne – zavezniki so samo v Sevastopolu izgubili 90.000 vojakov v boju, brez štetja tistih, ki so jih pogubile bolezni. V težavni situaciji je bila tudi Rusija.
Pogovori so pripeljali do pariškega mirovnega sporazuma, ki je bil podpisan 18. marca 1856 in za Rusijo ni bil ugoden. Sicer ni izgubila velikih ozemelj, a je izgubila pravico do flote v Črnem morju, prav tako je izgubila status zaščitnice kristjanov v Osmanskem cesarstvu (pripadel je Franciji), poleg tega je izgubila vpliv v Moldaviji, Vlaški kneževini in Srbiji, da ne govorimo še o finančni škodi. Država si je v prihodnje prizadevala povrniti izgubljeno, razmere pa so jo prisilile v velike vojaške in gospodarske reforme.
Sporazum v bistvu predstavlja nekakšen kompromis, ki so ga morale spoštovati vse velike sile. Ravnotežje moči v Evropi je po vojni ostalo relativno podobno kot prej, spori, ki so sploh pripeljali do vojne, pa še vedno niso bili rešeni. Žal so se skoraj 60 let pozneje s prvo svetovno vojno spet pojavljala ista vprašanja, ki so se spet reševala po vojni poti.
© Rossijskaja gazeta, vse pravice pridržane.