Bitka pri Kursku: Spopad titanov, 2. del

Orjolsko-kurska strateška smer

Potem ko je že prvega dne prepoznal glavne smeri nemškega napada, je general Rokosovski sprejel odločitev, da zjutraj, 6. julija, po najbolj izpostavljenih "klinih" sovražnika izvede močan protinapad s ciljem onemogočenja njegove nadaljnje ofenzive. Ta operacija je bila zaupana enotam 17. pehotnega korpusa in dvema tankovskima korpusoma. Sovjetskim tankom so nudili podporo artilerija, dve minometni brigadi, dva polka "Katjuš" in dva polka samohodne artilerije.

2. tankovsko armado je odlikovala velika udarna moč in mobilnost, zato so se njene enote razporedile v globini fronte za drugimi enotami, ki so bile v neposrednem stiku s sovražnikom (48., 13. in 70. armada). Iz neposrednega ozadja so tankovske enote tako lahko hitro posredovale, kjer bi bilo potrebno.
5. julija je Rokosovski ukazal 2. tankovski armadi, da krene proti območju, ki ga je pokrivala 13. armada, ki je takrat bila pod največjim pritiskom napadov nemške 9. armade. Premeščanje sovjetskih oklepnih sil se je moralo odvijati v popolni tajnosti zaradi nevarnosti zračnega napada nemškega letalstva. Poveljnikom je bilo naročeno, da razpršijo svoje enote in jih premeščajo v manjših formacijah na ravni čet in bataljonov. Za čim hitrejšo izvedbo te naloge so inženirji za prečkanje oklepnih enot napravili most čez reko Snova. Po prihodu na bojišče so imele enote 2. tankovske armade nalogo, da se takoj vključijo v boj s taktično postavljenimi zasedami. Na ta način bi zaustavili nemški prodor. Osnovna zamisel je bila, da en korpus armade izvede čelni protinapad na najbolj izpostavljene nemške enote, medtem ko ga drugi korpus zaobide in napade z boka.

Priprave na to akcijo so se dogajale pod močnim časovnim pritiskom, saj je medtem znotraj 2. tankovske armade prišlo do naknadnih formacijskih sprememb, zaradi česar so nekatere enote zamujale na bojišče. To se je še posebej nanašalo na enote 19. tankovskega korpusa, ki je praktično preko noči dobil nove naloge, za izvedbo katerih dejansko ni bilo časa. Dodatno težavo je predstavljala nemška artilerija in še posebej letalstvo, ki je neprekinjeno delovalo nad fronto in oviralo premike sovjetskih enot z vso opremo in logistiko.

Okrnjena armada izvede protinapad na močnejšega nasprotnika

2. tankovska armada je v poznih večernih urah 5. julija dobila nalogo, da se z enim svojim korpusom pomakne na linijo Polsela-Gorjanovo-Gorodišče s ciljem obrambe teh vasi pred prodorom nemške 9. armade. Medtem sta dva druga korpusa dobila nalogo, da v zgodnjih jutranjih urah izvršita napad na sovražnikovo skupino, ki se je nahajala na liniji Stepi-Butirki na levem krilu sovjetske 13. armade. Namen napada je bil udar v nemški bok.

Kot smo že omenili, je 19. tankovski korpus precej pozno prejel nova navodila, po katerih bi moral v samo nekaj urah izvesti množičen napad skozi gosti pas minskih polj in protitankovskih ovir, ki jih je postavila sovjetska 13. armada.

Zaradi pomanjkljive komunikacije s poveljstvom 13. armade korpus ni mogel pridobiti točnih podatkov o strukturi minskih polj. Rezultat tega je bil, da je 19. korpus v zgodnjih jutranjih urah bil povsem nepripravljen za izvršitev svoje naloge. Probleme je imel tudi 16. tankovski korpus, ki bi moral izvesti čelni napad v sodelovanju s 17. korpusom, saj se slednji ni pravočasno postavil na svoj položaj in se je moral napad odviti z zamudo.

Tankovska bitka pri Butirki

Zgodaj zjutraj 6. julija je 2. tankovska armada v okrnjeni sestavi krenila v napad na fronto širine 34 km. Artilerijski korpus je izvedel silovit raketni udar po osnovnih točkah preboja skozi sovražnikove vrste. Po močnem artilerijskem obstreljevanju so v napad krenili tanki 16. tankovskega korpusa s pehotno podporo. Prve enote so uspele Nemce potisniti 2 km v globino fronte proti naselju Butirka in pri tem izgubile nekaj svojih tankov. Nemci so se po začetnem presenečenju uspeli zbrati in iz rezervnih položajev odprli tankovski ogenj po sovjetskim enotam. Sovjetski tankisti so se soočili s sovražnikom, ki je v svojih vrstah imel težke tanke Tiger in samohodne uničevalce tankov Ferdinand, ki so posedovali močno oklepno zaščito. Rezultat napada je bil popoln zlom sovjetske 107. tankovske brigade, ki je bila pred Butirko skoraj popolnoma uničena. V nekaj urah je izgubila 46 tankov T-34 in T-70. Preostali štirje tanki so se nekako uspeli izvleči in vrniti na začetni položaj.

Izjemno neugoden razvoj dogodkov, ki je v nekaj urah odnesel skoraj celotno sovjetsko tankovsko brigado, je imel velik vpliv na poveljstvo 16. tankovskega korpusa. Štab je odločil, da trenutno prekine z vsemi bojnimi aktivnostmi na svojem odseku fronte.

Na levem krilu 2. tankovske armade se je nahajal 19. tankovski korpus, ki je tekom celotnega dne bil popolnoma nepripravljen na začetek bojnih aktivnosti. Šele okoli 17. ure so sprednji deli tega korpusa napadli nemške položaje, a so ti odbili tudi ta napad.

Treba je omeniti tudi precejšne izgube na drugi strani. Nemška 20. tankovska divizija je od skupno 73 tankov na začetku dneva ostala s 50.

Ko je postalo očitno, da je protinapad 2. tankovske armade popolnoma propadel, so vse enote v njeni sestavi prešle v obrambno fazo in se začele vkopavati. Pehotnim enotam je bilo naročeno, da zagotovijo podporo vkopanim tankom. Vsak tankovski korpus je imel tudi po en divizion topov kalibra 85 mm, ki so se lahko uspešno spopadli s težkimi nemškimi tanki in samohodnimi oklepniki.

Čeprav protinapad ni prinesel nobenih ozemeljskih pridobitev, je uspel upočasniti hitrost nemškega prodora na Orjolsko-kurski smeri. Nemška 9. armada je tega dne uspela osvojiti vsega 2 kilometra terena (v primerjavi z 10-15 km terena prejšnji dan). Zvečer je sovjetsko poveljstvo zaključilo umik 13. armade, ki je z okrepitvami podprla drugi obrambni ešalon.

Belgorodsko-kurska strateška smer

V noči iz 5. na 6. julij je poveljstvo Voroneške fronte sprejelo odločitev, da 6. armado, ki je bila pod napadom nemške vojske okrepi s tremi dodatnimi korpusi. Armada je dobila okrepitve tudi od drugod, skupna moč vseh korpusov pa je znašala 850 tankov, ki so imeli velik vpliv na končni rezultat bitke.

Kot v primeru generala Rokosovskega, je tudi poveljnik Voroneške fronte, general Vatutin želel izvesti protinapad s ciljem prevzeti strateško pobudo. Tako je 1. tankovska armada dobila nalogo, da izvrši napad v smeri naselja Tomarovka. Nemška 4. tankovska armada se namreč še ni zasidrala dovolj globoko v sovjetski obrambni razpored, zato jo je Vatutin nameraval čvrsto zadržati pred drugim obrambnim ešalonom. Vatutinove namere so klicale po odprti tankovski bitki. Vrhovno poveljstvo je to idejo zaradi prihoda težkih nemških tankov na bojišče zavrnilo in zahtevalo, da se 1. tankovska armada vkoplje na svojih trenutnih položajih in prične izvajati priprave na zasedo.

SS-ovski operativni načrti drugega dne bitke

Poveljstvo 2. tankovskega korpusa SS je 6. julija svojim enotam dodelilo naslednje naloge: oklepna divizija Totenkopf mora uničiti enote sovjetske 375. pehotne divizije, medtem ko naj bi preostali SS-ovski oklepni diviziji Adolf Hitler in Das Reich nadaljevali z aktivnimi napadi s ciljem zlomiti drugo sovjetsko obrambno linijo (ešalon) in prodreti v naselje Jakovljevo, ki ga je branila sovjetska 51. gardijska pehotna divizija. Od tam naprej naj bi nadaljevali in se zaustavili na reki Psel pri naselju Teterevino. Levi bok te skupine bi se naj dodatno okrepil z rezervnimi silami iz oklepne divizije Adolf Hitler, saj je sosednji 48. tankovski korpus napredoval počasneje od divizije Das Reich.

Zlom druge sovjetske obrambne linije

51. gardijska pehotna divizija, ki se je znašla na poti SS-ovskih tankov je imela bogate bojne izkušnje, ki jih je pridobila tekom bitke za Stalingrad. Zaradi nepopolne sestave je bila postavljena v drugi obrambni ešalon. Po hitrem zlomu prve obrambne linije se je ta divizija naenkrat znašla v najbolj izpostavljenem položaju pred prodorom nemškega SS-ovskega korpusa. Braniti je bilo treba 18 km dolgo frontno linijo brez globinske podpore. Prihod 5. gardijskega tankovskega korpusa jim je precej olajšal položaj. Osnovna težava Rdeče armade je bilo pomanjkanje motoriziranih in transportnih sredstev, zaradi česar so enote pogosto zamujale na fronto. Omenjeni korpus je moral recimo premagati razdaljo 60 km, da bi zapolnil prostor za hrbtom 51. gardijske divizije, na poti pa so morali pustiti nekaj pokvarjenih tankov. Po prihodu na fronto so tankovske posadke začele z vkopavanjem svojih oklepnikov in čakale na sovraga.

rekaljeni nemški general Paul Hauser, ki je poveljeval 2. SS-tankovskemu korpusu, se je odločil, da ustvari preboj v frontni liniji širine 3 km. Napad je začela nemška artilerija, ki je udarila po sovjetskih braniteljih iz raketnih lanserjev tipa Nebelwerfer. Istočasno so bombniki v skupinah 50-80 letal neprekinjeno bombardirali obrambne položaje Rdeče armade z izvajanjem t. i. "vrtiljaka", pri katerem so v krožni formaciji preletavali nad sovjetskimi enotami. Skupaj z jurišnimi letali so leteli izvidniki, ki so odkrivali poveljniške in komunikacijske točke Sovjetov. To je v vrste Rdeče armade vneslo zmedo, izpostavljeni bataljoni na fronti pa so bili zaradi močnega obstreljevanja praktično odrezani od poveljstva in sprejeli boj na lastno pest.

Močni artilerijski in zračni napadi, kot tudi nemška premoč v tehniki in živi sili (na dva sovjetska pehotna polka sta bili poslani po dve nemški oklepni diviziji) so ustvarili idealne pogoje za preboj drugega ešalona sovjetske obrambe. Ob 13.30 so nemške pehotne in tankovske enote uspele prebiti obrambno linijo in krenile proti Jakovljevu. Ob umiku so sovjetski gardisti pretrpeli težke izgube. Od 8.400 pripadnikov 51. gardijske divizije se je iz bitke izvleklo samo 3.300.

Na drugi strani se je 158. gardijski pehotni polk uspel obdržati na položaju. 2. SS-ovski tankovski korpus je medtem pospešil svoj prodor in nenadoma napadel naselje Lučki, kamor so se zatekle enote 6. gardijske motorizirane brigade. Po kratkotrajnem in ostrem spopadu so nemške enote večinoma uničile sovjetske branilce in zasedle kraj. Do 14.20 so nemške enote popolnoma zasedle območje okoli naselja, sovjetske enote pa so se umaknile nazaj proti zaselku Kalinin.

Nori protinapad

Po preboju druge obrambne linije je poveljstvo Voroneške fronte odobrilo načrt generala Čistjakova o izvedbi protinapada proti izpostavljenim oklepnim SS-ovskim enotam.

General Čistjakov je vztrajal, da celoten 5. gardijski korpus izvede protinapad na številčno močnejše nemške enote, kar je privedlo do spora med poveljniki. Glavni razlog za spor je bil ta, da je gardijski korpus štel vsega 9.500 mož, medtem ko je vsaka SS-ovska tankovska divizija štela po 20.000 vojakov. Razlike so se odražale tudi v številu artilerijskih kosov in ognjeni podpori. Edina možnost za 5. gardijski korpus je bila, da se združi s pehotnima polkoma 51. gardijske divizije. Tankovski korpus je moral kreniti v bitko brez artilerijske in zračne podpore in s popolnoma odkritimi boki. Napad je bil tako že v začetku obsojen na propad.

Sovjetski protinapad se je začel ob 15.10 po lokalnem času, saj so ga nemške enote brez večjega napora zlomile. Težki Tigri so sovjetske tanke držali na varni razdalji, medtem ko je druga nemška skupina zavzela zaselek Kalinin, ki se je nahajalo za hrbtom izpostavljenih sovjetskih tankovskih brigad in jih obkolila. Nemška krilna skupina je nato nadaljevala svoj prodor iz Kalinina proti Prohorovki. Na poti so poskušali zavzeti prometno vozlišče Belenihino, vendar neuspešno, saj so Sovjeti okoli naselja organizirali močno obrambo.

Prodor SS-ovskega tankovskega korpusa v zaledje fronte

Druga udarna skupina SS-ovske divizije, ki je zaobšla sovjetski 5. gardijski korpus, je izkoristila prostor in se približala tretji obrambni liniji, ki so jo branile enote sovjetske 69. armade. Po zavzetju naselja Teterevino so nemške SS enote uspele ustvariti manjši obroč okoli izpostavljenih sovjetskih formacij, vendar je njihovo nadaljnje prodiranje ustavil žilav sovjetski odpor. Informacijo o približevanju 2. SS-tankovskega korpusa tretji (in zadnji) obrambni liniji so v štabu Voroneške fronte označili kot kritično.

V noči s 6. na 7. julij so enote 5. gardijskega tankovskega korpusa začele operacijo preboja iz obroča. Preboj so izvedli v manjših skupinah pod okriljem noči, ki je do neke mere ovirala delovanje nemških tankov. Glavnina korpusa se je uspela prebiti iz obroča in vzpostaviti vezo s svojimi enotami. Ta avantura je Sovjete drago stala: 5. gardijski korpus je v samo enem dnevu izgubil 119 tankov.

Divizija Totenkopf zaustavi silovit protinapad 2. gardijskega tankovskega korpusa

Sovjetske enote so z izrednimi napori zaustavile širjenje vrzeli, ki jo je ustvarjal nemški prodor.

SS oklepna divizija Totenkopf 6. julija za razliko od preostalih dveh SS tankovskih divizij namreč ni dosegla načrtovanega uspeha. Razlog za to gre iskati v žilavem odporu Sovjetov in njihovem silovitem protinapadu. Ob koncu dneva so morale enote divizije Totenkopf dobiti okrepitve s strani sosednje divizije Das Reich. Sovjetski protinapad je bil uspešen tudi zaradi dobro organizirane logistike, zahvaljujoč kateri nemški izvidniki niso zaznali premika tako velikega števila enot.

2. gardijski tankovski korpus na drugi strani, ki je ta protinapad izvedel, je uspel ohraniti svojo bojno učinkovitost z relativno majhnimi izgubami glede na sovražnikovo premoč.

Se nadaljuje ...

Preberite še: 

Bitka pri Kursku: Spopad titanov, 1. del