Bitka pri Kursku: Spopad titanov, 1. del

Slobodan Đukić
Pri Russia Beyond smo ob 75. obletnici legendarne bitke pri Kursku za vas pripravili podroben prikaz te največje tankovske bitke v zgodovini.

Po koncu zimske ofenzive Rdeče armade 1942/43 in nemškega protinapada pri Harkovu februarja in marca 1943 se je frontna črta ustalila na liniji med reko Peruč in kraji Dmitrovsk-Orlovskij, Riljsk, Belgorod in Severni Donec. Fronta je imela ukrivljeno obliko s tremi velikimi kotli – orjolskim, kurskim in belgorodsko-harkovskim. Ti trije kotli [izkrivljeni zavoji v eno ali drugo smer ob fronti, op. prev.] so obema stranema ponujali priložnosti za ofenzivna dejanja.

V težnji prevzeti strateško iniciativo, ki jo je nemška vojska izgubila pri Stalingradu in zaradi nezmožnosti obsežnejših ofenzivnih operacij, se je vrhovno poveljstvo nemškega Wehrmachta odločilo, da svoje napore usmeri v mesto Kursk oziroma v zavzemanje nevarnega kurskega kotla, ki se je zažiral v nemške obrambne linije. Osnovna zamisel je bila, da se z bočnimi napadi iz smeri Belgoroda in Orjola zavzame mesto Kursk, uniči sovjetske sile in odblokira kopensko povezavo Orjol-Kursk-Belgorod-Harkov. Ta izjemno ambiciozna operacije je dobile ime Citadela.

Vrhovno poveljstvo Rdeče armade je sprevidelo nemške namere in odločilo, da je treba kurski kotel ubraniti za vsako ceno in nato izvesti protinapad na nemške položaje pri Orjolu, Belgorodu in Harkovu za napredovanje proti zahodu. Strategija na obeh straneh je bila postavljena in začela se je bitka v dveh fazah.

Razpored sil

Nemške sile

Nemški srednji tank Pz. Kpfw. III in jurišnik StuG III

Tekom trimesečnega predaha na vzhodni fronti med aprilom in junijem so Nemci na tem odseku fronte uspeli zbrati precejšnje število enot. Okoli kurskega kotla je bilo skoncentriranih 50 divizij s skupno okoli 900.000 vojaki. Večina (34) teh divizij je bilo pehotnih, 14 oklepnih, 2 pa motorizirani.

Nemška vojska je imela na voljo vsega skupaj okoli 2.700 oklepnih bojnih vozil in okoli 10.000 artilerijskih in minometnih kosov. Za neposredno zračno podporo oklepnim enotam je skrbelo okoli 2.000 letal iz vrst 4. in 6. zračne flote.

Nemške jurišne eskadrilje so bile opremljene s posebnimi protitankovskimi izvedenkami jurišnih bombnikov tipa Focke-Wulf Fw-190 A-5 in Junkers Ju-87 G-1, oboroženih s topovi Flak 18 kalibra 37 mm. Ta letala so predstavljala izjemno nevarnost, saj so napadala tankovske kupole od zgoraj, kjer je bila njihova oklepna zaščita najtanjša. Razen teh letal so Nemci za bitko pripravili nekaj eskadrilj bombnikov Henschel Hs 129 B-1, ki so s svojimi močnimi topovi nudili ognjeno podporo.

Na severni strani se je nahajala nemška 9. armada pod poveljstvom generala Walterja Modela, ki je imela na razpolago tri tankovske in dva vojaška korpusa. Na njenem levem krilu je bila nemška 2. oklepna armada sestavljena iz treh korpusov, ki so varovali zaledje in bok 9. armade.

Podporni oklepnik Sturmpanzer IV Brummbär in bojni tank Pz.Kpfw.V  Panther

Ta skupina je imela 19 pehotnih, 6 oklepnih in eno motorizirano divizijo s skupno močjo 332.000 vojakov in 1.200 tankov ter samohodnih oklepnikov. Glavna naloga teh enot je bila izvedba napada s severne strani proti najožjemu grlu kurskega kotla s ciljem hitrega prodora proti mestu Kursk, kjer bi se srečali z nemškimi silami, ki bi prodirale z juga.

Na južni (belgorodski) strani so bile pripravljene enote feldmaršala Ericha von Mansteina, ki jih je sestavljala 4. tankovska vojska generala Hermanna Hotha, 24. oklepni korpus in operativna skupina Kempf, katere moč je bila ocenjena na 24 divizij (15 pehotnih, 8 oklepnih in 1 motorizirana) s 445.000 vojaki in 1.500 tanki in oklepniki. Glavno udarno moč te skupine je predstavljala seveda 4. oklepna vojska, ki naj bi prodrla na sever proti Kursku in se srečala z enotami generala Modela. Operativna skupina Kempf bi medtem zavzela mestece Koroči in na ta način zaščitila desni bok glavnih ofenzivnih enot 4. tankovske vojske.

Samohodna artilerija SdKfz 124 Wespe in samohodna havbica Sd. Kfz. 165 Hummel

4. tankovski vojski je bil pred začetkom operacije dodan elitni 2. oklepni korpus SS, ki so ga sestavljale 1. SS oklepna divizija Adolf Hitler, 2. SS oklepna divizija Das Reich in 3. SS oklepna divizija Totenkopf z okoli 70.000 visoko motiviranimi SS-ovci. Te divizije so bile do zob opremljene z najsodobnejšo bojno tehniko, ki jo je takrat imela na razpolago nemška vojska.

Bojna tehnika

O tem, kako pomembna je bila operacija Citadela za Nemce, priča dejstvo, da je bilo za njeno izvedbo namenjenih kar 70 % vseh razpoložljivih enot nemške vojske. Tankovske enote so se v glavnem naslanjale na težke tanke Pz. Kpfw. VI Tiger in srednje Pz. Kpfw. V Panther, v sestavi pa so imele še uničevalce tankov Sd. Kfz. 184 Ferdinand in orožje za ognjeno podporo Sturmpanzer 43 Brummbär.

Težki tank Pz.Kpfw.VI Tiger in uničevalec tankov Sd.Kfz.184 Ferdinand

Prvi trije oklepniki so bili oboroženi s tankovskimi topovi kalibra 75/88 mm, ki so imeli 2 do 2,5-krat daljši domet od sovjetskih tankov T-34. V kombinaciji z visoko izstopno hitrostjo granat so ti topovi bili smrtonosni za sovjetski oklep. Poleg omenjenih sredstev so Nemci uporabljali še samohodne havbice tipa Wespe in Hummel, ki so lahko hitro menjavale bojne položaje ter celo "samomorilske" goseničarje na daljinsko upravljanje Goliat.

Sovjetske sile

Sovjetsko vrhovno poveljstvo je preko obveščevalnih podatkov dobilo informacije o pripravah nemške vojske na ofenzivo na kurski kotel. Sprejeli so strateško odločitev, da se zagotovi obrambo teh obstoječih položajev, ki jih je Rdeča armada zavzela v začetku leta 1943. Cilj obrambne faze bitke je bil razredčiti in izčrpati nemške udarne enote, s čimer bi se vzpostavili pogoji za začetek velikega protinapada in prodora v Ukrajino. Okrepljeni z izkušnjami iz preteklih spopadov so poveljniki sprejeli odločitev, da z obsežno inženirsko operacijo iz kurskega kotla napravijo neosvojljivo trdnjavo.

Protioklepni topovi ZIS-2 in ZIS-3

Po celotni dolžini fronte so bile postavljene tri globoko izbočene obrambne linije z 9.300 kilometri strelskih jarkov, protitankovskimi jarki s stotinami ognjenih točk, kjer so bili nameščeni protitankovski topovi M-42, ZIS-2 in ZIS-3. Vsaka ognjena točka je imela 20-30 protitankovskih topov in na desetine protioklepnih pušk PTRS-41, ki so bile tako skoncentrirane, da so pokrivale skoraj 360-stopinjsko območje okoli sebe.

Razdalja med dvema ognjenima točkama je znašala 600-800 metrov. Ob napadu bi po sovražniku tako udarilo nekaj ognjenih točk naenkrat z več kot sto protitankovskimi topovi in puškami.

O kakšnih razmerjih je šlo, morda najbolje priča podatek, da so bili na južnem odseku kurskega kotla izkopani trije pasovi s skupno 4.300 kilometri rovov. Na severni strani je bilo v prav tako treh pasovih izkopano 5.000 kilometrov rovov. Števila minskih polj niti ni mogoče natančno določiti. Samo junija so inženirske enote postavile več kot 400.000 protitankovskih in protipehotnih min. Obrambne linije je med sabo povezovalo okoli 2.000 kilometrov cest, zgrajenih je bilo 686 mostov. V nekaj mesecih je z železnico v Kursk prispelo 300.000 vagonov z različno tehniko in opremo.

Tanka T-70 in T-34-76

Kurski kotel so branile enote Centralne in Voroneške fronte. Centralna fronta pod poveljstvom generala Konstantina Rokossovskega je pokrivala desno krilo kurskega kotla v dveh ešalonih. V prvem, ki naj bi prejel glavni napad so se nahajale enote 48., 13., 70., 65. in 60. vojske, v drugem pa 2. oklepna vojska ter 9. in 19. oklepni korpus. Skupna moč teh sil je znašala 712.000 vojakov in častnikov z okoli 1.800 tanki. Voroneška fronta, ki ji je poveljeval general Nikolaj Vatutin, je pokrivala levo obrambno krilo kotla in bila prav tako razporejena v dveh ešalonih. V prvem so bile enote 38., 40., 6., 69. in 7. vojske, v drugem pa 1. oklepna vojska ter 2. in 5. oklepni korpus. Skupna moč Vatutinovih enot je znašala 626.000 vojakov in okoli 1.700 tankov.

Da bi se izognili obkolitvi in prodoru nemške vojske na vzhod, je bila konec aprila v zaledju vzpostavljena rezervna skupina, ki jo je predstavljala Stepska fronta generala Ivana Konjeva. Sestavljale so jo 4., 5., 27., 47. in 53. vojska, 5. oklepna vojska in 4. ter 10. oklepni korpus s 570.000 vojaki in 1.500 tanki. Sile Stepske fronte so imele nalogo, da v primeru ugodnega razvoja situacije krenejo v ofenzivo, ki je bila predvideva na drugo fazo bitke.

Sovjeti so dobro izkoristili trimesečno pavzo in se temeljito pripravili na obrambo, predvsem na bokih kotla, kjer so pričakovali sovražnikov napad. Zelo globoko ešalonirane obrambne linije so okrepili z nizom pregradnih položajev z razvitim sistemom rovov in poti. Naselja so se pretvorila v trdnjave. Zelo pazljivo je bil organiziran poveljniški sistem in sodelovanje med enotami, ki so se urile posebej za boj proti oklepnim enotam.

Težki tank KV-1 in težki samohodni uničevalec tankov Su-152

Operacija Citadela – 1. dan

Bitka se je začela ponoči med 4. in 5. julijem 1943 ob 2.20 zjutraj po lokalnem času s sovjetskim artilerijskim napadom, ki je bil izveden na podlagi dostopnih informacij o premeščanju nemških enot. Medtem ko so se nemške artilerijske enote pripravljale za planiran začetek operacije ob 2.30, so po prvih vrstah nemške 9. armade že začele deževati sovjetske artilerijske granate. Največja koncentracija ognja se je zgodila v prve pol ure bitke, kjer je bilo uporabljenih več kot 100 raketometov BM-13 Katjuša, ki so sprožili nekaj 1.000 raket.

Popolnoma odkritih in prepoznanih je bila skoraj polovica nemških artilerijskih položajev. Šele okoli 4. ure zjutraj so si Nemci opomogli od začetnega šoka in v enaki meri vrnili udarec po artilerijskih položajih 13. vojske ter istočasno aktivirali zračno skupino z okoli 300 bombniki.

Intenzivna artilerijska bitka je nekoliko upočasnila premeščanje in pripravo nemških ofenzivnih enot, tako da se je napad prestavil za nekaj ur. Šele okoli 6. ure zjutraj so sprednje nemške enote z obeh strani kotla krenile proti Kursku.
Ob množični podpori jurišnega letalstva sta v napad krenili nemška 9. vojska in 4. tankovska vojska.

Orjolsko-kurska smer

Bojna skupina pod poveljstvom generala Modela je aktivirala 4 oklepne in 3 pehotne divizije in z njimi napadla levo krilo obrambnega razporeda sovjetske 13. vojske pri naselju Oljhovatka. Nemci so za podporo aktivirali 4 pehotne divizije, ki so napadle točko spojitve 13. in 48. sovjetske vojske blizu Maloarhangelska. 3 pehotne divizije so napadle desno krilo obrambnega sektorja 70. vojske, ki se je nahajala blizu kraja Gnilec. Vzdolž vseh treh ofenzivnih smeri so bile aktivirane zračne sile, ki so z avtomatskimi topovi in bombami neprekinjeno napadale položaje sovjetskih branilcev.

Že prvi dan se je razvila težka bitka po vsej obrambni liniji. Poveljstvo nemške 9. vojske se je soočilo z izredno žilavim odporom sovjetskih sil. Zaradi artilerijskega ognja so morali nekajkrat začasno ustaviti kopensko operacijo.

Zlom prve linije sovjetske obrambe

Prvega dne operacije je največ "akcije" videl nemški 47. tankovski korpus, ki je v sodelovanju s 6. pehotnim divizionom poskušal zavzeti naselje Oljhovatka. V čelni formaciji te skupine je bil težki 505. oklepni bataljon, ki je premogel 3 tankovske čete sestavljene iz tankov Tiger in Panzer III ter prej omenjene daljinsko upravljane samohodne oklepnike Goliat za uničevanje utrjenih ognjenih točk, minskih polj, pa tudi tankov in pehote.

Nasproti nemškemu napadu sta stala sovjetska 15. pehotna divizija in 29. pehotni korpus. Nemški Tigri so prodirali v klinasti formaciji, sledilo pa je na stotine drugih oklepnih bojnih vozil. V napadu so uspeli prebiti sovjetsko linijo.
Na ostalih delih fronte Nemci tega dne niso dosegli vidnih uspehov ...

Katastrofa Ferdinandov 

Za razliko od desnega krila nemške 9. vojske, ki je uspela vzpostaviti nekaj klinov v sovjetski obrambi, njeno levo krilo ni pokazalo nikakršnega uspeha. Težišče napada je izvedel 41. tankovski korpus ob pomoči 23. artilerijskega in zračne podpore.

Naproti nemškim silam sta stali sovjetska 81. in 148. pehotna divizija z izredno dobro organiziranim sistemom minskih polj in protitankovskih preprek. Za uničenje min in preprek so Nemci uporabili daljinsko vodene tankete Borgward, da bi z njihovimi eksplozijami razširili ozke koridorje, ki niso bili dovolj široki za prehod oklepnih enot. Ker so računali s tem, da so tankete opravile svoj posel, sta v napad krenila dva oklepna bataljona in po le nekaj minutah zagazila v minsko polje. Ostanek skupine se je znašel pod ognjem »Katjuš« in protitankovskega orožja. Prišlo je do popolne zmede in posledično naravnost tragikomičnih prizorov neposredno pred očmi sovjetskih branilcev. Težka samohodna tehnika se je prebijala po ruski ravnici, medtem ko je iz vseh smeri prejemala sovjetske granate. Po zraku so letela kolesa in deli gosenic, medtem ko so nemški oklepniki eden za drugim naletavali na mine.

Havbica Ml-20 kal. 152 mm in raketni lanser BM-13 Katjuša

Neuspešen je bil tudi napad 654. oklepnega bataljona. Ko so v minsko polje zapeljale tankete, so njihovi leteči deli poškodovali tudi nekaj Ferdinandov. Takrat je po napadalcih usekala še artilerija. Slabo se je končalo tudi za drugo napadalno skupino. Potem ko je skupina deminerjev nekako uspela označiti minska polja in jih deloma očistiti, so v napad ponovno najprej krenile tankete, vendar je prvo zadela artilerijska granata, kar je povzročilo veliko eksplozijo, ki je uničila še preostali dve. Ferdinandi so nato samoiniciativno krenili naprej in pri tem utrpeli precejšnje izgube. V napadu je padel tudi poveljnik 654. oklepnega bataljona, major Heuer. Preostanku bataljona je sicer uspel omejen uspeh in prodor proti naselju Poniri, pri čemer je bilo uničenih nekaj sovjetskih ognjenih točk.

Sovjetska 81. pehotna divizija je prvi dan bitke v celoti izpolnila svojo nalogo. Tekom žilave obrambe so deli divizije padli v obroč iz katerega pa so jih zvečer in naslednji dan ponovno rešile okrepitve iz zaledja. Zaradi izčrpanosti in izgub je bila za divizija za naslednja dva dni premeščena na drugi ešalon obrambe. Kar se tiče 8. in 148. pehotne divizije – obe sta prvi dan bitke uspeli obdržati svoj položaj.

Protitankovski top ZIS-3 kal. 76,2 mm

5. julija 1943 so nemške enote uspele prebiti prvo obrambno linijo sovjetske 13. vojske in vzpostavile klin globine 6-8 km. Pri kraju Oljhovatka so ob znatnih izgubah uspeli napredovati za 10-15 km v globino in se prebiti do druge obrambne linije. Krilni napadi v smer Gnileca in Maloarhangelska so imeli le omejen uspeh. Tam so nemške enote uspele ustvariti nekaj manjših klinov globine 3-5 km.

Belgorodko-kurska strateška smer

Na južnem delu kruskega kotla so fronto branile enote Voroneške fronte s podporo rezervnih sil Stepske fronte, ki se je nahajala v zaledju. Boji na tem odseku so bili precej intenzivnejši in težji od orjolsko-kurske smeri. Tukaj so nemške enote že 4. julija začele svoj napad, ko je del 4. vojske ob artilerijski in zračni podpori napadel fronto, ki jo je branila sovjetska 6. pehotna divizija. Bitka je trajala cel večer in se nadaljevala vse do zgodnjih jutranjih ur. Ob 22.30 uri 4. julija je po položajih sovražnikove artilerije stekel množičen artilerijski napad, ki je trajal 5-10 minut.

Ko se je začelo daniti, je sovjetsko letalstvo poskušalo izvršiti napad na nemška letališča, ki so se nahajala v bližini. Cilj teh napadov je bil uničiti sovražnikova letala, medtem ko so bila še prizemljena, saj bi na ta način prekinili nemško zračno podporo kopenskih ofenzivnim enotam. V zračni operaciji na nemška letališča je sodelovalo 250 letal, vendar je napad bil neuspešen, saj so Nemci z radarji Freya in Würzburg uspeli pravočasno odkriti sovjetske bombnike in opozorili lovske enote. Ti radarji so bili sposobni odkrivati nasprotnikova letala na razdalji 90-150 km. Večja skupina sovjetskih jurišnikov je bila napadena s strani nemškega letalstva in nato večinoma uničena. Kombiniran artilerijski in zračni napad Rdeče armade sicer ni imel večjih materialnih učinkov, je pa med sovražnikovimi vrstami povzročil zmedo in upočasnil nemški napad.

Orožje, ki je zlomilo sovražnika: protitankovska puška PTRS-41, ZIS-3 in T-34-76

Enote 4. tankovske vojske (48. tankovski korpus in 2. SS tankovski korpus) so po hitrem premeščanju začele s svojim uvodnim napadom. Nemški 48. tankovski korpus je izvedel napad iz harkovske smeri, njegova glavna naloga pa je bila prebiti tri obrambne ešalone sovjetske 6. vojske in se srečati z enotami 2. SS tankovskega korpusa, ki je napadal iz druge smeri. Poveljnik nemške 4. tankovske vojske general Hermann Hoth je upal, da bo z odločnim napadom z boka v obroč spravil večji del sovjetske 6. vojske. 2. SS tankovski korpus je imel nalogo, da z glavnino svojih sil nadaljuje napad v smeri naselja Prohorovka.

48. tankovski korpus nemške 9. vojske je bil izredno močna bojna formacija v sestavi katerega so se nahajale najbolj izkušene oklepne in pehotne enote Wehrmachta. To je bila 3. oklepna divizija in 11. oklepna divizija ter elitna tankovska dizivija Großdeutschland. Sestavo korpusa je tvorila še 176. pehotna divizija, okrepljen pa je bil tudi z 10. tankovsko brigado. Številčnost korpusa je znašala okoli 86.300 vojakov in častnikov, 527 tankov, 147 kosov jurišnega orožja in 21 artilerijskih divizionov. 2. SS tankovski korpus je bil, kot smo omenili že prej, najelitnejša formacija Tretjega rajha. V njegovi sestavi so se nahajale tri SS divizije, skupna moč katerih je znašala 74.800 vojakov, 451 tankov in oklepnikov ter 18 artilerijskih divizionov. Te enote so iz zraka podpirali polki 8. zračnega korpusa.

Glavni napad je bil izveden na obrambne položaje sovjetske 6. gardske vojske, ki je v svoji sestavi imela štiri pehotne divizije. Dve od teh divizij sta imeli samostojne tankovske polke, opremljene z ameriškimi tanki M3 Lee in lahkimi tanki M3 Stuart.

Bitka za Čerkasskoе

Napad 48. tankovskega korpusa se je začel z zakasnitvijo. Zaradi sovjetske artilerije se je dobršen del njegovih enot moral umakniti in izvesti premestitev. Na čelu napada, ki je stekel okoli 6. ure zjutraj je bila oklepna divizija Großdeutschland. Takoj na začetku pa se je nemškim enotam pripetila še ena velika neprijetnost. Na poti napada je bila namreč grapa, ki so jo sovjetski inženirji dodatno okrepili in pretvorili v protitankovski rov, pred katero so "posejali" še minsko polje. Svoje je dodalo vreme, saj je zaradi obilnega dežja prepreko zalila voda, zaradi česar je postala praktično neprehodna. Nemška pehota, ki je spremljala tanke, je sicer uspela prečkati kanal, vendar brez tankovske podpore ni mogla napredovati. Inženirji so porabili več ur, da so sčistili minska polja in napravili prehode čez kanal. Prečkanje je bilo zelo počasno, saj je celoten proces spremljal sovjetski artilerijski ogenj, zaradi česar je nemški napad popolnoma kolapsiral, tankovska divizija Großdeutschland pa se še dolgo časa ni mogla vključiti v boj v polni sestavi. Do 17. ure je kanal prečkalo vsega 45 tankov.

Nemški mitraljezec oklepne divizije Großdeutschland in sovjetski gardist

Nekoliko več uspeha sta imeli 11. oklepna in 167. pehotna divizija, ki sta krenili po desnem boku. Prve enote so uspele prebiti prvo sovjetsko obrambno linijo in se približale naselju Čerkasskoe. Popoldan se je pridružila še divizija Großdeutschland, ki je s težavo prečkala tankovski rov. Združene nemške enote so nato odbile serijo sovjetskih protinapadov, nadaljevale ofenzivo in vpadle v Čerkasskoe z južne strani. Nato so se začeli težki boji za vsako hišo. Tekom bojev so Nemci uporabili tanke Flammenpanzer III, ki so imeli na kupolah nameščene metalce ognja s katerimi so uničevali sovjetske utrjene položaje.

Flammenpanzer III je namesto topa kal. 50 mm (ki ga je imela osnovna verzija tanka Panzer III) uporabljal metalec plamenov, ki je bruhal ogenj na razdalji 60 metrov. Ognjena nevihta, ki jo je povzročil, je trajala nekaj sekund in ustvarila temperaturo 1.000 stopinj Celzija, kar je uničilo vse, kar je bilo živega v zaprtih objektih.

Poveljstvo 67. gardske pehotne divizije je odločilo, da del svojih enot premesti proti centru naselja in ustvari čvrsto obrambo na njegovem severnem in severovzhodnem delu. Pri umiku pred nemškimi silami so sovjetske enote dodatno minirale celotno območje. Okoli 21.20 je udarna enota tankovske divizije Großdeutschland uspela prodreti v zaselek Jarki severno od naselja Čerkasskoe, medtem ko so deli 3. oklepne divizije zavzeli zaselek Krasni Počinok severno od kraja Korovino. Ne glede na nevarnost zajetja v obroč so sovjetske sile nadaljevala z odporom. Boji so trajali vso noč, nemške enote pa so šele okoli 6. ure zjutraj uspele zlomiti žilav odpor hrabrih branilcev in zavzeti naselje, ki je bilo takrat že praktično zravnano z zemljo.

Zavzemanje Bikovke

Za razliko od 48. tankovskega korpusa so enote 2. SS tankovskega korpusa imele več uspeha. 5. julija so uspele prodreti 13 kilometrov v globino fronte in dosegle kraj Bikovka-Damjanovka. Kljub uspehu pa tudi te enote niso izpolnile pričakovanj vrhovnega poveljstva. Oklepna skupina Adolf Hitler bi morala prvi dan operacije vzpostaviti klin globine 30 km in prečkati reko Psel. Največji problem za SS-ovce je predstavljala obramba sovjetske 52. gardske pehotne divizije, ki se je zelo žilavo branila in uporabila vsa razpoložljiva sredstva. Da bi zlomili njen odpor so morali Nemci aktivirati še 2. in 3. SS oklepno divizijo, ki je bila v rezervi in bi naj krenila v boj šele po preboju prve sovjetske obrambne linije. O ostrini boja priča dnevnik poveljstva 1. SS-oklepne divizije, kjer so posebej izpostavljene težave pri zavzemanju okoliških hribov za katere so njihove enote porabile več kot 5 ur.

Ne glede na žilav odpor braniteljev so se enote 2. tankovske SS divizije počasi in vztrajno prebijale naprej. Do 18. ure je divizija Adolf Hitler zavzela naselje Bikovka, v nadaljnjem napadu pa je bil prebit prvi ešalon sovjetske obrambe. Nemci so nato prodirali naprej proti drugemu ešalonu, ki ga je branila sovjetska 51. gardska pehotna divizija.

Ta uspeh 2. SS-tankovske divizije priča o njeni veliki premoči, tako v živi sili kot tehniki glede na sovjetske enote, ki so branile položaje. Vsi so pričakovali glavni napad nemške 4. tankovske vojske, kar se je tudi zgodilo, samo da nihče ni pričakoval, da bo napad izveden v dveh smereh. Ko se je začel razvijati napad v eni smeri, so sovjetske enote pohitele, da okrepijo obrambno linijo, medtem pa je 52. divizija ostala izolirana in brez pomoči. Šele v večernih urah je bila okrepljena z elementi 28. oklepne protitankovske brigade, ko je bila prva obrambna linija večinoma že prebita.

Enote nemške 2. SS-oklepne divizije Das Reich uničujejo zavzeto vas.

Velik doprinos k zlomu prve obrambne linije je prispevalo nemško letalstvo, ki je tekom celega dne izvajalo množične napade na sovjetske sile, ki so poskušale organizirati obrambo pred nemškimi oklepnimi enotami. Nemška 4. zračna flota je 5. julija izvedla 2.387 poletov. Sestreljenih je bilo skupno 58 letal. Na drugi strani je sovjetsko letalstvo izvedlo 1.768 poletov med katerimi je bilo izgubljenih skoraj trikrat več letal (159).

Dominacijo nemškega letalstva se da pojasniti z več faktorji:
1. Nemci so imeli bolj centralizirano poveljstvo in učinkovit izkoristek zračne tehnike (vsako letalo je izvedlo 2-3 polete na dan).
2. Boljša organizacija in ugodnejša lokacija letališč v širši regiji. Nemška letališča so se nahajala v neposredni bližini fronte (največ 30 km za fronto), medtem ko so se sovjetska nahajala med 40 in 60 km od fronte.
3. Premoč v zvezah: vsako nemško letalo je bilo v stalni komunikaciji s kopenskimi enotami, ki so imele posebej usposobljene častnike za koordiniranje zračne podpore.

Kar se tiče operativne skupine Kempf, je bila ta tekom prvega dne skoraj popolnoma neopazna. Njene enote so poskušale prebiti prvi ešalon sovjetske obrambe, vendar so bili vsi napadi uspešno odbiti. V protinapadu sovjetskih sil je prišlo do problema na levem krilu, ki pa ga je uspešno zaprla 3. SS-oklepna divizija Totenkopf.

Se nadaljuje ...

Preberite še: 

Bitka pri Kursku: Spopad titanov, 2. del

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke