Ljudje pogosto mislijo, da je Vladimir Lenin, verjetno najslavnejši revolucionar v zgodovini sveta, po smrti leta 1924 vedno počival v za to namenjenem mavzoleju na Rdečem trgu. Skoraj res, toda ne povsem. Skoraj štiri leta, ko so evropsko Rusijo prežemali srditi boji, je bil namreč na daljšem »službenem potovanju«.
Med veliko domovinsko vojno (vojna ZSSR proti nacistični Nemčiji v okviru druge svetovne vojne, op. prev.) je bilo Leninovo truplo naskrivaj premeščeno iz Moskve v Sibirijo, kjer so ga hranili skozi skoraj celotno vojno.
Zasilna evakuacija
Prvi tedni vojne proti nacistični Nemčiji so bili polomija za Sovjetsko zvezo. Wehrmacht je ekspresno povozil sovjetsko zahodno fronto ter okupiral večino Pribaltika, zahodno Ukrajino in Belorusijo. Moskva ni bila takoj ogrožena, vendar je sovjetsko vodstvo končno začelo gledati bolj dolgoročno in pomislilo, da bi premestilo vredne stvari iz prestolnice, med katerimi je bilo brez doma tudi telo voditelja ruske revolucije.
Ustanovljena je bila posebna komisija, ki je ocenila potencialno škodo nemških zračnih napadov na mavzoleju. Prišla je do sklepa, da bi že majhne bombe zmele v prah tako mavzolej kot njegovo vredno vsebino.
Anatolij Garanin / Sputnik
Sprejeta je bila temu primerna odločitev: 3. julija je Ljudski komisariat za državno varnost (NKGB), poznejši KGB, izdal ustrezen ukaz, v katerem je pisalo, da je potrebno Leninovo truplo nemnudoma poslati s posebnim vlakom v Sibirijo, v majhno mesto Tjumen. Stalin je izbral ta kraj zato, ker ni bil strateško pomemben in tako ni bil med glavnimi cilji nemških osvajalcev.
Evakuacija se je zgodila ravno ob pravem času. V manj kot treh tednih, 22. julija 1941, so na sovjetsko prestolnico deževale prve nemške bombe.
Skrivni vlak
Vlak, ki je prevažal Leninovo truplo, je bil opremljen s posebnimi amortizerji in napravami, ki so zagotavljale ustrezno mikroklimo, nad revolucionarjem pa je poleg tega bdela še cela ekipa strokovnjakov. Za varovanje na vlaku in ob postankih so skrbeli oficirji NKGB, trasa je bila previdno preverjena vnaprej.
Edgar Bručanenko / TASS
Pot v Tjumen bi bila dolga 1.500 km, če bi šel vlak naravnost proti vzhodu, vendar je bila pot daljša zaradi obvoza čez sever, preko Jaroslavlja. Načrtovalci so namreč za pot raje izbrali neposeljena območja Jaroslavske regije, da v skrivni misiji ne bi pritegnili neželene pozornosti.
Ko je vlak 7. julija varno prispel v Tjumen, so ga tam pričakali lokalni vodje, ki so šele takrat ugotovili, kakšen »skrivni tovor« jih čaka na vlaku. Z Leninovim truplom so potovali tudi njegovo srce, del možganov in del naboj od neuspešnega poskusa atentata iz časa, ko je bil revolucionar še živ.
»Izgnanstvo« v Sibiriji
Sarkofag s truplom Vladimirja Lenina je bil nameščen v eno od praznih stavb nekdanje šole. Ekipa strokovnjakov za balzamiranje je bivala v sosednjih sobah. Okolico so varovali pripadniki lokalnega oddelka NKGB v Tjumenu, notranje prostore pa kremeljski varnostniki iz Moskve.
N. Terehov/Wikipedia
Tudi na novi lokaciji se je ohranila tradicija menjave straže, istočasno pa so normalno še naprej izvajali menjavo straže v Moskvi, da ne bi kdo slučajno posumil, da je mavzolej po novem prazen.
Leninovo truplo je bilo v Tjumenu tri leta in devet mesecev, v začetku leta 1945 pa je sovjetsko vodstvo sklenilo, da se ga pripelje nazaj.
Tokrat niso hiteli, saj so operacijo vračanja načrtovali en mesec. 26. marca se je truplo voditelja boljševikov vrnilo v stekleno komoro v mavzoleju, kjer ga lahko vidite še danes.
Lenin ni imel miru niti živ niti mrtev. Preberite si več o različnih napadih na boljševiškega revolucionarja.