Črni torek: junaški odpor ruskih obmejnih stražarjev proti teroristom leta 1993

»Pozor! Mirno! Poravnajte vrsto!  Pred vami stojimo preživeli vojaki 12. straže!«

S temi besedami je poročnik Andrej Merzlikin 11 ur po terorističnem napadu 13. julija 1993 pozdravil okrepitve, ki so žal prišle prepozno.

Pred 25 leti so se ruski vojaki na tadžikistansko-afganistanski meji znašli v žarišču spopadov. V Tadžikistanu je izbruhnila državljanska vojna, v nemirnem Afganistanu so strmoglavili Nadžibulahov politični režim in Rusija je postala grešni kozel za vse sosedske spore. Spomladi leta 1993 so vojaki tadžikistanske opozicije – s pomočjo afganistanskih skrajnežev – poskušali večkrat na silo prečkati rusko mejo.

Uspelo jim je šele na »črni torek« 13. julija 1993, ki bo v zgodovino zapisan kot eden najbolj krvavih dni v zgodovini ruske obmejne vojske.

Vojak obmejne patrulje po izbruhu strelskega spopada na tadžikistansko-afganistanski meji

Oleg Vlasov/TASS

Merzlikin se spominja (gl. posnetek), da je dan pred napadom vrhovni poveljnik iz neznanih razlogov oslabil obrambo. Med drugim je ukazal, naj s strateških pozicij odstranijo tako imenovane skrite opazovalnice.

A še prej so teroristi natančno preučili naš obrambni sistem in strateške točke; prevohali so čisto vsak grm. »Dobro smo vedeli, kaj se dogaja, a smo – komanda je komanda! – imeli žal zvezane roke. Afganistanska stran je k nam poslala celo svoje pogajalce, ki so nas hoteli na vsak način prepričati, da so predstavniki varnostnih enot,« je še povedal.

Potek boja

Teroristi so jih napadli 13. julija 1993 natanko ob 4.00 zjutraj. Mejo je stražilo 47 vojakov (prisoten je bil tudi en civilist), ki niso imeli v rokah ne protitankovskega ne artilerisjkega orožja in so bili na napad popolnoma nepripravljeni. Ker so njihovo lahko oklepno pehotno vozilo v trenutku razstrelili, jim je ostalo samo avtomatsko orožje z omejenim številom nabojev in pokvarjen metalec granat AGS-17.

Teroristi pa so bili oboroženi do zob. Na nepripravljene ruske vojake se je z vsemi možnimi sredstvi, med drugim z minometi, mitraljezi, metalci granat in zračnimi puškami, spravilo kar 250 teroristov.  

Ker so teroristi napadli izhodni del kasarne, so vojaki prebežali na drugo stran in se izmuznili skozi zlomljene okenske šipe. Narednik Sergej Jevlanov se spominja, da sta s sobojevnikom uspešno zasedla  strateško točko in obkrožila sovražno vojsko in ... samo malo je manjkalo, pa bi ga zadela granata. Po čudežu je ostal živ, se pod vplivom adrenalina pognal v kritje in opazil, da je poln ureznin.

Medtem je enemu izmed vojakov uspelo opraviti klic v sili.

Nekajurnemu obstreljevanju so sledili občasni obojestranski napadi, med katerimi je obmejni patrulji zmanjkalo nabojev.

Želeli so se odtihotapiti do skladišča s strelivom, a so se vsi poskusi klavrno končali. Naenkrat je vojak Dodokalonov planil proti kasarni, kjer se je pod posteljo skrivala škatla z naboji. »Prepričani smo bili, da želi pobegniti. Nikoli se ne ve, fantje so z vsemi žavbami namazani,« se spominja Merzlikin. »Ko sem gledal umirajoče vojake, se je naenkrat prikazal Dodik z dvesto naboji. Brez njega bi že davno šli po gobe! Naboje smo pravično razdelili med vojake in šele po bitki me je prešinilo, da jih je vsak imel samo sedem.«

Streliva je že zdavnaj zmanjkalo, poveljnik pa še vedno ni ukazal umika. Pred nekaj urami smo opravili klic v sili – okrepitve bi že morale biti tu pa pika!

Poveljnik obmejne patrulje bo kmalu nečastno odpuščen, prišlo bo do številnih kadrovskih menjav in odpuščanj v upravi ... a zaenkrat strelskemu rafalu še ni videti konca.

Helikopterji so nam na pomoč priskočili šele ob 11.00 zjutraj; no, resnici na ljubo sta na nebu zahrumela dva mogočna helikopterja in izvedla masivno protiraketno obrambo. Ne, kje pa, njuni veličanstvi na krov nista sprejeli nobenega vojaka; najbrž zato, ker so vojaki pred nekaj meseci prav na tem mestu sestrelili letalo s prenosnim protizračnim raketnim sistemom.

Helikopterja sta odletela, poveljnik patrulje pa je – s praznim orožjem – odstopil. Če ne drugega, sta helikopterja med nasprotniki nedvomno povzročila vsesplošen preplah.

Predsednik Jelcin izroča medaljo za hrabrost vojaku obmejne patrulje Vladimirju Evgenjevu.

Aleksander Makarov/Sputnik

Po odstopu končno prihod odrešilnega odreda

Preživeli vojaki so se v spremstvu sovražnih strelov – helikopterja očitno le nista bila dovolj zastrašujoča – odpravili proti bližnji vasi Sari-Gor, kjer bi jih po predvidevanjih Merzlikina morale pričakati okrepitvene enote.

Končno so prispeli do »svoje« trinajste patrulje, kjer so jih s protitankovskim in artilerijskim orožjem, očitno prepozno, pričakale okrepitvene enote pod poveljstvom Vasilija Masjuka. Trdili so, da so ob 12.00 naleteli na popolno zračno zaporo.

Odrešilni odred je zasedeno območje zravnal z zemljo s strelskimi rafali, islamski skrajneži pa so zbežali v gore.

Teroristi so pokončali 25 ruskih vojakov in izgubili kakšnih 70 svojih. Neustrašni poročnik Merzlikin je bil proglašen za ruskega heroja in povišan v generalmajorja FSB. Danes je poveljnik rezervnih čet in svetovalec predsednika Ruske zveze vojaških znanosti.

Sicer pa islamisti ne počivajo ...

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.