Loterija življenja in smrti: vojni ujetniki v Rusiji med prvo svetovno vojno

arhivska fotografija
Čeprav je obravnava vojnih ujetnikov s strani Rusije veljala za dokaj napredno za tiste čase, to vseeno ni preprečilo smrti tisočih mož, ki so umrli od lakote in bolezni.

Vojni ujetniki so za Rusijo v prvih dneh vojne predstavljali veliko breme. Uspešne ofenzive proti avstro-ogrski vojski poleti 1914 so povzročile poplavo avstrijskih ujetnikov.

Med vojno je Rusija zajela več kot 2,4 milijona sovražnikovih vojakov, večina katerih se je znašla daleč stran od Avstro-Ogrske.

Mnogi vojaki so bili slovanskega porekla: Poljaki, Čehi, Slovaki, Slovenci, Hrvati in Srbi, ki niso izkazovali ravno velike pripadnosti Avstro-Ogrski in njenim vladarjem. Vojno med Rusijo in centralnimi silami so videli kot spopad slovanskega in nemškega sveta. Slovanski vojaki so se ruskim enotam množično predajali.

Rusko vodstvo je bilo do slovanskih vojnih ujetnikov bolj prizanesljivo. Nastanjeni so bili v taboriščih v zahodnem delu Rusije in večinoma delali na poljih. Nemce, Avstrijce in Madžare so pogosto pošiljali čez Ural v Sibirijo, kjer so morali garati v rudnikih in na gradbiščih.

Čeprav so Rusi načeloma ločevali Slovane od Nemcev in Avstrijcev, v Rusiji ni bilo izključno "slovanskih" ali "nemških" taborišč.

Rusija je vojne ujetnike obravnavala bolje od drugih držav, ki so sodelovale v vojni. Sprejemali so razne ukrepe za izboljšanje njihovih življenjskih razmer in aktivno sodelovali z mednarodnimi organizacijami.

Ruski imperij je sledil haaški konvenciji iz leta 1907 o pravilnem ravnanju z vojnimi ujetniki. Oktobra 1914 je car Nikolaj II tudi neodvisno od tega podpisal dekret "O vojnih ujetnikih", kjer je bilo zapisano, da se mora z njimi "kot zakonitimi branitelji svoje domovine ravnati milostno."

Boljše ravnanje z ujetniki pa kljub temu ni nujno zagotavljalo tudi boljših življenjskih pogojev. Tisoči vojnih ujetnikov so umrli od lakote, tifusa in različnih bolezni, saj so bivanjske razmere bile zelo slabe.

Elsa Brändström, hči švedskega odposlanca v Rusiji, ki je naredila precej za izmenjavo ujetnikov in repatriacijo nemških in avstrijskih vojakov, je postala znana kot Sibirski angel. V svojih spominih je zapisala: "Vojni ujetniki v Rusiji so ponekod uživali svobodo in življenjsko raven, ki je ujetniki v drugih državah niso poznali. Ugodnejše razmere pa niso preprečile smrti tisočih, ki so umrli zaradi splošnega pomanjkanja (Elsa Brändström. Bland krigsfångar i Ryssland och Sibirien 1914-1920. Stockholm, 1922)

Usoda vojnih ujetnikov v Ruskem imperiju je bila prvenstveno skrb ne samo Rdečega križa, ampak celo carske družine Romanovih. Marija Feodorovna, mati Nikolaja II, je leta 1915 izvedla prvo izmenjavo več tisoč vojnih invalidov.

Ujetniki niso delali zastonj in so bili v mnogih primerih dobro plačani. Nek ubežnik, avstrijski polkovnik Graf Lubensky, ki je pobegnil iz enega od taborišč v Kostromi blizu Moskve, je zaslužil dovolj, da si je nabavil ponarejen ruski potni list. Z njim je prepotoval dobršen del Rusije, vse dokler ni prispel v nevtralno Švedsko in nato v Nemčijo.

Ujetniške straže so bili slabo organizirane. Ujetnikom, ki so jih pošiljali v Sibirijo, straž mnogokrat niti niso dodelili, saj so bile njihove možnost za preživetje v surovem okolju po morebitnem pobegu minimalne.

Na stotine ujetnikov je pobegnilo z gradbišča ob murmanski železnici na severu Rusije. Doma so poročali, da so ruski varnostni ukrepi izjemno šibki. Nemška obveščevalna služba je, presenečena nad temi informacijami, celo razmišljala o reševalni misiji, vendar načrta niso nikoli izvedli.

Če so mnogi nemški in avstrijski vojni ujetniki izkoristili vsako priložnost za beg, pa so na drugi strani mnogi slovanski zaporniki bili pripravljeni za boj. Iz avstro-ogrskih vojnih ujetnikov slovanskega porekla so bile vzpostavljene posebne enote, kot na primer 1. poljska divizija ali Srbski prostovoljni korpus. Najbolj znan je bil Češkoslovaški korpus, ki je igral pomembno vlogo še kasneje v ruski državljanski vojni (1918 – 1922).

Ko se je Rusija marca leta 1918 umaknila iz vojne, so se vojni ujetniki začeli vračati domov, vendar je izbruh državljanske vojne v Rusiji ponovno obrnil situacijo. Obe strani sta v svoje vrste poskušali vključiti izkušene vojake. Tako se je na primer v vrstah Rdeče armade znašlo 60.000 Madžarov.

Tisti ujetniki, ki so preživeli in se niso odločili nadaljevati boja v ruski državljanski vojni, ali pa se ustaliti v Rusiji do konca življenja, so lahko odšli domov leta 1922, ko je bil konflikt končan.

Preberite še, kako so se ruski vojaki v prvi svetovni vojni zabavali pred očmi sovražnika.

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke