Trije najbolj bojeviti ruski vladarji

1. Svjatoslav I.

Slogan:"Prišel bom k vam!"

"Na vojaške pohode s sabo ni jemal nobenih zalog … Imel ni niti šotorov, ampak je spal na razgrnjeni konjski odeji, medtem ko mu je za vzglavnik služilo kar sedlo. Isto je počelo njegovo spremstvo." Tako je v prvi vzhodnoslovanski kroniki prikazan Svjatoslav, pogumni borec, ki je vladal stari Rusiji v 10. stoletju.

Svjatoslav se je tekom celotne svoje vladavine bojeval s sosedi svoje države. Bil je zadnji poganski vladar staroruske države. Krščanstva ni želel sprejeti, saj se je bal, da bo to zamajalo zvestobo njegovih vojščakov.

Premagal je Hazarijo, takrat močno državo v tem delu Evrope. Nadzoroval je spodnji tok reke Volge, ki je takrat predstavljala pomembno trgovsko žilo. Pokoril je posamezna vzhodnoslovanska plemena in premagal Alane ter Volške Bolgare. Premagal je tudi Bolgare na zahodu in se spogledoval celo z idejo, da bi prestolnico iz Kijeva prenesel na Donavo.

Medtem je njegove zmage nad Bolgari izničil Bizantinski imperij. Iz Konstantinopla je krenila vojska, da bi se soočila z bojevitim slovanskim princem. Svjatoslav je bil prisiljen v umik. Med svojim vračanjem v Kijev, pa je padel v zasedo nekemu nomadskemu plemenu. Obstajajo hipoteze, da nomadi tega niso izvedli sami, ampak z blagoslovom Bizanca. Svjatoslav je padel v boju, poglavar plemena pa je, tako pravi legenda, iz njegove lobanje napravil pehar.

2. Ivan IV. Grozni

Slogan: "Našo vojsko vodi Bog, ne človek."

Državni zgodovinski muzej v Moskvi

Ivan IV. je bil strog vladar, ki je svoje načrte izvajal odločno. To se je dobro pokazalo že v njegovem prvem pohodu proti Kazanskem kanatu leta 1547. Kazanski in Astrahanski kanat sta bila ostanka nekdanje močne mongolske države (Zlate horde), ki je več kot dve stoletji vladala ogromnemu ruskemu ozemlju. Nujno je bilo ustaviti napade kanatov na ruska ozemlja, poleg tega pa je imela ta vojaška kampanja tudi velik simbolni pomen – cilj je bil popolna odprava odvisnosti in dvig statusa, ki ga je imela Moskva. "Zmaga v teh vojnah je zahtevala ogromne napore in terjala mnoge žrtve. Dovolj je že, če omenimo, da so za zavzetje Kazana organizirali kar tri velike pohode, v katerih je sodelovala večina takratne ruske vojske," piše zgodovinar Vitalij Penski.

Ko je razširil zgodovinske ruske meje in odprl pot nadaljnji širitvi Rusije proti Sibiriji, se je Ivan IV. usmeril na jug in na zahod. Krimski Tatari so redno napadali in ropali rusko ozemlje, včasih pa med svojimi pohodi dosegli celo Moskvo. Krimski kan je leta 1571 mesto tudi požgal. To je bil vrhunec krimske moči, saj je že naslednje leto Ivan z maloštevilno vojsko razbil sile krimskega kana, ki so štele 120.000 vojakov. Samo 10.000 krimskih vojakov se je vrnilo domov. Tako je bil problem vpadov iz Krima v Rusijo dokončno rešen.

Nekoliko drugače se je odvila situacija z Ivanovimi sovražniki na zahodu. Ruski car je želel dobiti izhod na Baltsko morje do tamkajšnjih trgovskih poti, zato je napovedal vojno Livonskemu redu na ozemlju današnjih baltskih držav. Po besedah Penskega je "v prvih 20 letih vojne, ki je trajala četrt stoletja, Ivan IV. napredoval in zavzel velik del Livonije razen večjih mest, kot sta bili Revel (Talin) in Riga. Kasneje je sicer vse izgubil, saj Moskva ni imela dovolj kapacitet, da bi se istočasno uspešno bojevala na dveh frontah (na jugu in zahodu). Kot pa poudarjajo posamezni zgodovinarji, je vojna z Livonskim redom za Ivana bila drugotnega pomena. Precej bolj važne zanj so bile vojne proti Tatarom iz Kazana, Astrahana in Krima, iz katerih je izšel kot zmagovalec.

3. Katarina Velika

Slogan: "Vse dokler živim, bom svojo domovino branila s peresom in z mečem."

Katarina Velika (slika Fjorodja Rokotova)

Čeprav je bila po rodu Nemka, je za rusko državo naredila več od mnogih avtohtonih ruskih vladarjev. Tekom njene 40-letne vladavine v drugi polovici 18. stoletja je vodila številne vojne, ki so se vse po vrsti končale z zmago. V času Katarine Velike se je Rusija bojevala skoraj z vsemi sosedi, proti določenim tudi večkrat.

Katarina se je dvakrat bojevala proti Turkom, zmagovalna trofeja pa je bil Krim in sever črnomorske regije, ki danes predstavlj0jo velik del ukrajinskega ozemlja. Bilo je tudi nekaj vojn s Poljaki, v katerih je Rusija zasedla zahodni del današnje Belorusije in Ukrajine ter s Švedi in Perzijci. V posameznih obdobjih je Rusija v času Katarine bila bitke na različnih koncih države. Carica je uspela zadušiti tudi znameniti upor Pugačova. Kot je zapisal znani ruski zgodovinar iz 19. stoletja Sergej Solovjov, je Katarina "z odločnimi koraki sledila svojemu predhodniku Petru Velikemu, od katerega je prevzela tudi naziv Velika."

Sodobni zgodovinar Nikolaj Pavlenko v zvezi z zgornjo primerjavo dodaja, da je "Peter I. zagotovil izhod na Baltsko morje in ustvaril baltsko floto, Katarina pa je osvojila obale Črnega morja, vključno s Krimom in ustvarila močno črnomorsko floto. Peter je srednjeveško Rusijo, takratno periferijo Evrope, pretvoril v močan Ruski imperij, medtem ko je Katarina temu imperiju dala evropski sijaj, razširila njegove meje in utrdila njegovo moč."

Ko se niso bojevali, so ruski vladarji posvečali pozornost svojim hišnim ljubljenčkom ...

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.