Koliko ruske krvi se je pretakalo po žilah ruskih carjev?

Natalija Nosova
Predstavljamo vam nekaj neizpodbitnih dejstev o poreklu ruskih carjev in caric iz dinastije Romanovih.

Bi lahko bil kdo še bolj ruski od članov dinastije Romanovih? Pripravite se na šokantna dejstva o ruski vladajoči družini.

Vzemimo za začetek to fotografijo. Poskusite ugotoviti, kateri je ruski princ, kateri pa bodoči kralj Velike Britanije.

Kolikor vemo, Niki, kot so v otroštvu klicali Nikolaja II., ni imel prečke, kot njegov bratranec, George V. Njuni materi sta bili sestri, danski princesi Dagmar (Nikolajeva mati) in Aleksandra, hčerki danskega kralja Christiana IX. Sodeč po tem, kako sta si bila podobna skozi celo življenje, sta se vrgla po materah.

Sedaj se postavlja vprašanje, ali to pomeni, da je bil Nikolaj II. na pol Danec? Če vprašate, ali je bil napol Rus, je odgovor - ne. Rus po dedku? Nepravilno. Potem boste rekli, da je bila zagotovo njegova prababica Rusinja. Na žalost tudi to ne. Pravilen odgovor je ta: zadnji ruski car je imel manj kot 1% ruske krvi. Bodimo še natančnejši: 0,7%. In to ni šala. Poglejmo, kako je do tega prišlo.

Za vse je kriv Pjotr Veliki

Ustanovitelj dinastije Romanovih je bil Mihail Fjodorovič, ki so ga za carja izvolili leta 1613. Njegov oče je bil bojar iz dobro znane ruske družine, njegova mati pa je izhajala iz pomembne  družine Šestovih. Po žilah Mihaila se je pretakala tudi kri izumrle dinastije Rjurikovičev, zato lahko rečemo, da je bil 100% Rus.

Z vidika krvi se naslednjih 112 let ni nič spremenilo. Mihaila so nasledili štirje povsem ruski carji in ena regentinja, Sofija Aleksejevna. Vladarji so se poročali z ženskami iz ruskih vplivnih plemiških družin, kot so npr. Strešnjovi, Miloslavski, Nariškini. Vse to so zelo "ruski" priimki. Peti Romanov na prestolu je bil Pjotr I. Veliki.

Ne glede na to, kako "velik" je bil Pjotr, lahko brez težav rečemo, da se je ravno v času njegove oblasti delež "ruskosti" Romanovih začel zmanjševati. Pjotr je imel zelo zapleten očetovski odnos s svojim sinom edincem in najverjetnejšim naslednikom, Aleksejem, ki je bil na koncu obsojen na smrtno kazen zaradi sodelovanja v zaroti proti carju in lastnemu očetu.

Po Pjotrovi smrti so ruski prestol prvič zasedli ljudje, ki po rodu niso bili Rusi. Druga žena Pjotja je bila rojena kot Marta Skavronska v siromašni družini, verjetno na ozemlju takratne Švedske.

Katarina I.

O čudežni preobrazbi perice Marte v carico Katarino I. lahko več izveste v našem starejšem prispevku (sledite povezavi na imenu), tukaj pa bomo dodali le to, da je Katarina rodila dva sinova, ki sta umrla v zgodnjem otroštvu, vladala pa je le dve leti.

Zadnji vladar ruske krvi

Po Katarinini smrti je bilo odločeno, da bodo oblast predali v roke 10-letnemu sinu ubitega carjeviča Alekseja. Aleksej je še v času svojega življenja našel ženo v dinastiji Welf (tudi Gvelf ali Guelph). Iz te dinastije je izšlo veliko nemških in angleških monarhov v zadnjih 1000 letih.

Pjotr Veliki je na poroko svojega sina s Charloto Christino Sophio gledal kot na diplomatsko dejanje, kjer je bila njena starejša sestra že poročena s Karlom VI., vladarjem Svetega rimskega cesarstva. Zato je bil 10-letni imperator Pjotr II. Rus le po očetu. Njegovo življenje ni bilo dolgo, umrl je pri 14. letih.

Portret Pjotra II., delo neznanega umetnika ok. 1800.

Preostanek 18. stoletja so državi vladale zgolj ženske. Po smrti otroškega carja je na prestol sedla Ana Ivanovna, hčerka Ivana V., četrtega carja v dinastiji. Anina mati je izhajala iz ruske plemiške družine Saltikovih, zato lahko rečemo, da je bila poslednja vladarica Rusije tako po očetu, kot po mami. Ana Ivanovna ni imela otrok.

Po njeni dolgi vladavini je prišlo do poskusa nadaljevanja vladanja linije Ivana V., zato so za carja proglasili njegovega dvomesečnega vnuka Ivana VI. Vendar je stran, ki je podpirala otroka, izgubila boj za oblast.

Zvita Katarina II.

Naslednja na prestolu je bila Elizabeta, hči Pjotra Velikega in Katarine I., ki je bila neruskega porekla. Tudi ona ni imela potomcev, zato je za naslednika razglasila svojega nečaka.

Pjotr III. je bil Rus po svojem dedku, že omenjenem Pjotru Velikem. Njegov oče je bil vojvoda Schleswiga, Holsteina in Gottorpa, ki so danes del Danske in severne Nemčije. Potomci te družine so nosili vladarske krone na Švedskem, Danskem, Norveškem, v Grčiji in sedaj tudi v Rusiji.

Zato ne preseneča, da se je Pjotr III. poročil z dekletom iz nemške kraljevske dinastije Anhalt. Sofija in Pjotr se nista razumela že od vsega začetka zakona. Bila je pametnejša in premetena, bolj priljubljena na dvoru, soprogu je dovolila vladati le 186 dni, nato pa ga je prisilila k odstopu. Sama je bila razglašena za rusko carico Katarino II. Takrat je bila ruska oblast zadnjič v rokah nekoga, ki v sebi ni imel vsaj kapljice ruske krvi.

Katarino II. je nasledil sin Pavel. Če pomislimo, da je bil Pjotr III. Rus je po dedku, Katarina pa sploh ni bila Rusija, si lahko predstavljate, kakšen delež ruske krvi je tekel po Pavlovih žilah.

Vsak naslednji ruski vladar se je poročil z nemško ali dansko princeso. Če je bil cilj takšnih porok zagotoviti mir med evropskimi monarhijami, moramo reči, da strategija ni bila uspešna, saj ni preprečila niti enega izbruha vojne.

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Preberite še: