Ples s Hitlerjem po robu prepada

Leta 1941 je svet padel v prepad, ki je zahteval med 50 in 70 milijonov življenj. Druga svetovna vojna je presegla vse prejšnje vojne in odprla številna vprašanja, na katera še danes ni zadovoljivih odgovorov. Po kakšni logiki je Sovjetska zveza sklenila z nacistično Nemčijo pakt o nenapadanju? Na kaj so upali tisti, ki so ga podpisali? O tem smo se pogovarjali z ameriškim vojaškim zgodovinarjem Albertom Axellom.

Obstaja zakoreninjeno mnenje, da če avgusta 1939 ne bil podpisan nemško-sovjetski sporazum (pakt Molotov-Ribbentrop), bi druga svetovna vojna šla v popolnoma drugo smer. Je kaj na tem?

Ne. Hitlerjeva časovnica je narekovala napad na Poljsko 1. septembra. Nekateri podatki o tem so še vedno nepoznani, ali pa so poniknili tekom hladne vojne. Eno leto poprej je bil podpisan Münchenski sporazum, s katerim sta Britanija in Francija Hitlerju v bistvu oddali Češkoslovaško na krožniku. To je bil za Moskvo velik udarec, saj se je nemški vojni stroj s prevzemom napredne češke orožarske industrije bistveno okrepil. Naslednje leto so propadli še pogovori o skupnem britansko-francosko-sovjetskem obrambnem sporazumu. Britanci in Francozi niso mislili dovolj resno. Ne samo to. Medtem ko so potekali pogovori, se je britanska vlada naskrivaj pogajala z Nemčijo proti Sovjetski zvezi.

Navodila pogajalcem nam razlagajo svojo zgodbo. Naj navedem samo dva primera tega: "... delegacija naj bo zelo previdna pri razkrivanju britansko-francoskih namenov Rusom … delegacija naj zelo počasi vodi pogovore." In pa: "Razkrivanje podrobnosti tehnične opreme v prvi fazi je nemogoče ..."

V času pogovorov v Münchnu je Vladimir Potjomkin, namestnik vodje sovjetskega zunanjega ministrstva, opozoril francoskega ambasadorja Roberta Coulondreja, da bodo odločitve v Münchnu privedle do delitve Poljske. Coulondre je dobro vedel, kaj je s tem mišljeno. Hitler je bil odločen, da izvede invazijo na Poljsko, Rusija (Sovjetska zveza) pa tega seveda ne bo mirno gledala. Vojna je bila za ovinkom. Stalin in njegovi svetovalci so se odločili paktirati s Hitlerjem, saj so bili prepričani, da bo napadel Poljsko z ali brez sporazuma z Moskvo. Brez tovrstnega sporazuma Sovjeti ne bi ničesar pridobili, hkrati pa bi se izpostavili veliki nevarnosti. V Kremlju so pričakovali, da se bo Hitler slej kot prej usmeril proti njim. V času srečanja med Molotovom in Ribbentropom so se Sovjeti v Mongoliji bojevali z Japonsko, Hitler pa je Japonsko smatral za tesno zaveznico.

Je imel Stalin kakšno alternativo paktu s Hitlerjem, glede na to, da ZSSR ni bila pripravljena na vojno z Nemčijo?

Da. Stalin je hotel z Britanci in Francozi podpisati sporazum o medsebojni pomoči in v ta namen povabil britanskega zunanjega ministra Lorda Halifaxa v Moskvo. Praktično vsak strokovnjak vam bo povedal, da če bi Halifax odšel v Moskvo, bi pogajanja verjetno uspela. Vendar ni šel.

V tem času je bila nacistična Nemčija vojaško precej močnejša od Sovjetske zveze. Sovjeti so potrebovali vsaj 2-3 leta, da bi se vojaško in industrijsko približali Nemcem. Stalin je izbral pot, ki se je izkazala kot najboljša za Rusijo, za Britanijo, za ZDA in za cel svet.

Kako je svet s tem pridobil? Po amandmajih, dodanih paktu Molotov-Ribbentrop, je bila Poljska podeljena na dva dela. To je pomenilo, da bi se prihodnji konflikt med ZSSR in Nemčijo začel 200 do 300 km stran od sovjetske meje. Sovjeti so s tem dobili tamponsko cono, ki je upočasnila invazijo Hitlerjeve vojske.

Malo zgodovinarjev omenja glavno stvar pri sovjetsko-nemškem sporazumu, ki je bila gospodarski pakt. Na tej podlagi je Berlin Moskvi odobril dvoletni kredit v višini 180 milijonov mark za nabavo nemškega blaga. To dovoljenje je bilo pridobljeno za ruske pilote in razvijalce letal, ki so obiskali 200 različnih nemških letalskih in vojaških tovarn, samo leto dni pred nemško invazijo na ZSSR. Sovjetska misija v Berlinu je nabavila mnogo sodobnih nemških letal in jih prepeljala v Moskvo. Informacije, ki so jih ob tem dobili, so se izkazale kot neprecenljive. Hitler naj bi bil zelo jezen glede prodaje letal, nemški general, ki je odobril sovjetsko prošnjo, pa je nato storil samomor. Z izgradnjo lastne vojaške moči so Sovjeti pomagali Američanom in Britancem do velikih zmag nad nemško vojsko v Zahodni Evropi.

Zakaj so Britanci in Francozi kazali tako malo zanimanja za vojaško sodelovanje z Moskvo pred sporazumom Molotov-Ribbentrop? Kako sta bila lahko London in Pariz tako kratkovidna?

Za to obstajajo v glavnem trije razlogi. Prvič, glavno stališče takratnega britanskega premierja Nevilla Chamberlaina je bilo, da Hitlerju pustijo proste roke za širitev na vzhod proti Sovjetski zvezi. Za britanske in francoske državnike ni bilo nič bolj dobrodošlega od Hitlerjeve Nemčije, ki se bori na življenje in smrt z boljševiki. Če bi se vključila še Japonska in bi se vsi borili do onemoglosti, v Parizu in Londonu ne bi ravno točili solz. Drugič, po prvi svetovni vojni so bila britanska in francoska podjetja precej dejavna v ponovni izgradnji nemškega vojaškega potenciala, če zanemarimo finančno in gospodarsko pomoč. Tretji razlog je bil v tem, da je leta 1933 bila vzpostavljena Skupina za imperialno politiko, ki je sponzorirala številne parlamentarce s skrajne desnice. Sovjetski komunizem je bil marsikateremu konservativcu precej bolj odbijajoč od nemškega nacizma. Opozicija kolektivnemu varnostnemu paktu za Evropo in odvračanje ZSSR sta bili dve glavni zadevi, ki sta združevali to skupino.

Ampak Sovjetska zveza niti ni bila prva, ki je podpisala sporazum s Hitlerjevo Nemčijo. Prvi sta bili Latvija in Estonija. Iz tega vidika je še toliko bolj presenetljivo, da baltske države tako ostro kritizirajo sovjetski pakt z Nemčijo.

Vsakdo lahko razume občutke navadnih ljudi v Latviji, Estoniji in Litvi med drugo svetovno vojno. Nobena država si ne želi biti okupirana s strani druge. Na žalost so te tri države bile locirane na strateški lokaciji ob baltski obali in so zato neizbežno bile del kakršnegakoli rusko-nemškega konflikta. Na Baltiku so delovali tako antifašisti kot antikomunisti, ki so v rokah držali bodisi svastike bodisi rdeče zastave.

Stalinov ambasador v Londonu, Majski, je poročal, da mu je Churchill povedal naslednje, malo preden je Hitler napadel Poljsko: "Britanija večinoma nima razlogov, da bi nasprotovala sovjetskim dejanjem na Baltiku."

Churchill je Majskemu povedal, da pozdravlja sovjetsko namero prevzeti nadzor nad vzhodno obalo Baltskega morja, in da podpira priključitev Latvije, Litve in Estonije ZSSR, namesto Nemškemu rajhu. Churchill naj bi to potezo označil celo za "zgodovinsko normalno".

Po skoraj osmih desetletjih Sovjetske zveze ni več, svet pa je šel naprej svojo pot. Zakaj omemba sporazuma Molotov-Ribbentrop še vedno povzroča burne debate? Zakaj je to še vedno tako vroča tema?

En razlog je morda v psihološki potrebi Zahoda, da prikrije svojo krivdo, še posebej med usodnimi 30. leti, in da napihne rusko. Lahko je kazati s prstom na Rusijo in hkrati ignorirati britansko in francosko kratkovidnost pri izdaji Češkoslovaške na münchenski konferenci septembra 1938.

Britanski zgodovinar Alan John Percival Taylor je kategoričen: ko je Hitler 20. avgusta 1939 poslal sporočilo Stalinu, v katerem je pristal na ruske zahteve, je to pomenilo velik premik v svetovni zgodovini. Taylor dodaja: "To je označilo moment, kjer se je sovjetska Rusija vrnila v Evropo kot velika sila. Noben evropski državnik pred tem ni Stalina nagovoril osebno. Kot voditelja velike države ga je prepoznal prav Hitler." Pred tem je britanski premier Chamberlain dvakrat letel v Berlin, da bi se s Hitlerjem pogovoril o pomembnih zadevah, vendar je zavrnil srečanje s Stalinom. Winston Churchill, na drugi strani, je bil državnik drugačnega kova.

Na žalost je hladna vojna preprečila Zahodu, da bi dobil polno sliko velikih žrtev, ki jih je dalo rusko ljudstvo v skupnem boju zoper sile osi. Sin generala Eisenhowerja, John S. D. Eisenhower, znan vojaški zgodovinar, je nekaj let po razpadu ZSSR izjavil nekaj, kar preseneča milijone Američanov in Evropejcev še danes. Kot veteran druge svetovne vojne je Eisenhower rekel:

"Angloameriška invazija severozahodne Francije junija 1944 ni bila izvedena samo ob sovjetski pomoči ampak ob ogromnih žrtvah, ki so jih dali ruski vojaki ..."

Danes bi morala biti dolžnost ZDA in drugih zahodnih (in azijskih) demokracij, da združijo moči z Rusijo in preprečijo grožnje naši civilizaciji. Če parafraziram Abrahama Lincolna, "Združeni uspemo, razdeljeni propademo".

Ameriški vojaški zgodovinar Albert Axell je avtor štirih knjig o drugi svetovni vojni. Pisal je tudi o prijateljstvu predsednika Eisenhowerja in sovjetskega maršala Georgija Žukova.

Rusi ne vlečejo vzporednic med nacizmom in stalinizmom

Zmaga v drugi svetovni vojni Rusom pomeni izjemen ponos. Pred leti je bila opravljena raziskava Ruskega centra za raziskovanje javnega mnenja, v kateri se je 53 % vprašanih izreklo proti takratni iniciativi Evropskega parlamenta, da bi 23. avgusta obeleževali podpis pakta Molotov-Ribbentrop kot spomin na žrtve stalinizma in nacizma. Samo 11 % vprašanih je iniciativo podprlo. Kar 59 % vprašanih pa je menilo, da takšna resolucija "omalovažuje doprinos Rusije k zmagi nad fašizmom."

© Rossijskaja gazeta, vse pravice pridržane.

Preberite še: Polovica Rusov ocenjuje vladanje Stalina med vojno kot pozitivno  

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.