Sovjetski televizorji: priljubljeni, a tudi nevarni

B-2 iz leta 1936 je bil prvi sovjetski televizor, ki je šel v množično proizvodnjo. Imel je zelo majhen zaslon (3x4 cm) ter je potreboval dodatne naprave za sprejemanje zvoka.

Uporaba televizijskega sprejemnika TK-1 je predstavljala velik izziv. Za uravnavanje vdeosignala je bilo potrebno uporabljati kar 14 gumbov.

V nekaterih sovjetskih revijah so ljudje celo dobili navodila, kako lahko sami sestavijo svoje televizorje iz nule.

KVN-49 je bil prvi zares množično proizvajan televizor v Sovjetski zvezi, od leta 1949 do 1960 so jih proizvedli preko 2,5 milijona. Žal pa se je »ljudski televizor« (priljubljen vzdevek KVN-49) pogosto pokvaril.

V 50. letih 20. stoletja je bil televizor v sovjetskem domu zares posebna novost, za razliko od danes. Stanovalci so gledali skoraj vse predvajane vsebine, še sezname vseh sodelujočih na koncu filmov. Po vsakem ogledu je vedno sledila razprava o ogledanem filmu, poročilih ali dokumentarcu.

Barvni televizorji so se v Sovjetski zvezi pojavili konec 60. let 20. stoletja. Gledanje v barvah so ponudili sprejemniki Rubin-401, Raduga-403 in Rekord-101.

Mobilni TV-sprejemnik Elektronika VL-100 so morali ljudje sestavljati sami, kar je bila precej zahtevna naloga zaradi mnogih ločenih sestavnih delov.

Ljudje so lahko kupili najmanjši sovjetski televizor po imenu Rovesnik, bodisi še ne sestavljenega ali pa že pripravljenega za uporabo – odvisno od tega, kako len je bil kupec.

Priljubljeni Rubin-714 je bil obvezen član skoraj vsake sovjetske družine. Izvažali so ga tudi v tuje države.

Od leta 1975 do 1982 je bilo proizvedenih rekordnih osem milijonov sprejemnikov Rassvet-307.

Žal so bili sovjetski televizorji dejansko dokaj nevarni, saj so nekateri v sebi vsebovali celo eksplozivne elemente. Majhen kratek stik bi lahko kadarkoli zanetil požar.

Spoznajte še: Skrivni svet »farcovke«, sovjetskega črnega trga z zahodnim blagom