Ruska garda: ilustriran prikaz zgodovine elitnih enot Rusije

Varvara Gertje/Sputnik
Imajo bogato zgodovino in bile so prisotne v vseh pomembnih konfliktih Rusije v zadnjih treh stoletjih. Nekaj časa so bile te elitne enote tudi pomembna politična sila, ki je lahko po svoji volji izbirala in odstavljala carje. Spoznajte kratko zgodovino Ruske garde.
  1. Ruska garda, ki označuje elitne ruske enote, ima svoje začetke v času Petra Velikega, ki je v začetku 18. stoletja ustanovil ruski imperij. Zgodba o gardistih se začne pri prvih enotah, ki ju je ustanovil Peter v mladih letih: Semenovski in Preobraženski polk. V Rusiji je takrat primanjkovalo primernih vojaških šol, zato sta gardni enoti dobili status nekakšne izobraževalne ustanove za vojsko.

Slovesnost v Sankt Peterburgu v čast ruski zmagi v bitki pri Poltavi 1709
  1. Leta 1700 je bilo »vojaških igric« konec. Oba polka sta pokazala vzoren pogum v boju proti Švedom. Bitka pri Narvi je bila izgubljena, a je odločnost obeh polkov omogočila umik ruski vojski. Leta 1706 je Peter I. sam postal polkovnik Preobraženskega polka in nosil uniformo te enote.

Aleksander Kocebu, bitka pri Narvi 19. novembra 1700
  1. Peter je povišal plače gardistov in naročil, da se spremeni barva njihovih nogavic z zelene na rdečo, s čimer naj bi poudarili dejstvo, da so se ti vojaki že borili v krvi do kolen. Car je osebno spremljal proces novačenja novih vojakov v elitni enoti in osebno potrdil vsakega kandidata.

Vojaške igre razvedrilne vojske Petra I. pri vasi Kožuhovo
  1. Pozneje se je število gardnih polkov povečalo. Tekom 18. stoletja pa so gardisti postali celo vplivna politična sila, saj so bili pripadniki v glavnem izbrani iz vrst plemstva in so pogosto imeli tesne zveze s carjevim dvorom. Številni vladarji v Rusiji so se naslonili na podporo gardistov, tudi najvplivnejša ženska vladarka Katarina II. Velika. Gardisti so bili že od nekdaj zelo visoki in močni, pod Katarino pa je bilo jasno določeno, da mora biti vsak gardist visok vsaj 182,5 centimetra (povprečen ruski vojak je bil takrat visok 160 centimetrov).

Ekaterina II. na balkonu Zimskega dvorca, pod katerim sta jo pozdravila garda in ljudstvo na dan prevrata 28. junija 1762, naslikano po originalu Joachima Koesterja
  1. V začetku 19. stoletja so se morali gardisti vrniti k svojim neposrednim nalogam in izkazali so se v številnih vojnah v času Napoleona. Med drugim so njihove enote sodelovale v bitki pri Borodinu blizu Moskve in bitki narodov pri Leipzigu. Leta 1814 je ruski car Aleksander I. v spremstvu polkov ruske garde slavnostno korakal po Parizu po Napoleonovem porazu.

Vstop ruskih čet v Pariz, 31. marec 1814, neznan slikar po originalu I. F. Hugla po risbi U.-L. Wolfa, 1815, Sankt Peterburg. Poleg Aleksandra I. še Barclay de Tolly in Friedrich Wilhelm III., v ozadju pariška vrata Saint-Martin.
  1. V začetku 20. stoletja so gardisti sodelovali v rusko-japonski vojni, nato pa so dušili rusko revolucijo 1905. Decembra 1905 je Nikolaj II. angažiral Semenovski in Preobražennski polk za zadušitev upora v Moskvi. Nekateri oficirji so ukaz zavrnili, saj so prezirali policijske funkcije, in bili so zamenjani z drugimi ljudmi iz navadnih vojaških enot.

  1. Ruska garda je sodelovala v prvi svetovni vojni, zlasti v bojih v Vzhodni Prusiji leta 1914 in obleganju mesta Kovel leta 1916. V slednjih bojih so imeli gardisti hude izgube, mati zadnjega carja Marija Fjodorovna se je v dnevniku glede teh pritoževala, da so imeli gardisti »nepotrebne izgube«. Nekateri so mnenja, da visoko število žrtev v prvi svetovni vojni med gardisti, eno najvplivnejših sil, na katere se je naslanjala carjeva oblast, predstavlja pomemben dejavnik, ki je omogočil ukinitev monarhije.

Enota gardistov z začetka 20. stoletja
  1. Po revoluciji 1917 in strmoglavljenju Nikolaja II. so boljševiki poskušali ustanoviti svoje enote gardistov. Nastale so Rdeče garde, ki so jih pretežno sestavljali delavci. Kot vojaška formacija ene stranke so imele težave s pridobivanjem orožja. Tako so, po besedah zgodovinarjev, »mnogi delavci odkupovali revolverje, puške in celo strojnice od pripadnikov vojske«. Do oktobra 1917 so bile te enote že zadosti oborožene, da so odigrale ključno vlogo v vstaji boljševikov in zmagi nad enotami začasne vlade. Gardni polki so bili pozneje vključeni v Rdečo armado.

Trening Rdeče garde pred inštitutom Smolni
  1. Gardiste so spet obudili šele leta 1941, med drugo svetovno vojno. V septembru so štiri nove divizije poimenovali »garde«, kar se je zgodilo po prvi uspešni protiofenzivi proti nacistom. Ob približno istem času se je v vojski pojavilo novo ključno orožje – raketometi Katjuša. Uradno so jih poimenovali »gardni možnarji«, da ne bi bilo očitno, da gre v resnici za učinkovite raketomete. Do konca vojne so obstajale že cele armade z imenom »garda«.

Gardni minometi Katjuša na Paradi Zmage
  1. V sodobni Rusiji gardam pripadajo mnoge vojaške enote. V elitno vojaško kohorto spadajo vse enote vojaških padalcev. Gardisti so sodelovali v vseh novejših konfliktih sodobne Rusije. Ena najneverjetnejših epizod iz novejše zgodovine gardistov se je zgodila februarja 2000, ko so četo gardnih padalcev v Čečeniji obkolili številčno premočni uporniški borci. 84 vojakov od 99 je umrlo, a nihče ni zapustil svojega položaja.

Vojaško osebje na Rdečem trgu v Moskvi ob praznovanju dneva padalcev

Spoznajte še eno novejšo vojaško formacijo s podobnim imenom v prispevku Ruska nacionalna garda v akciji.

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke