Katjuša: Pet dejstev o najstrašnejšem sovjetskem orožju druge svetovne vojne

Raketometi BM-13 na praznovanju na Rdečem trgu, 24. 6. 1945.

Raketometi BM-13 na praznovanju na Rdečem trgu, 24. 6. 1945.

Getty Images
»Bilo je veliko primerov, ko se je ljudem zmešalo zaradi obstreljevanja s strani sovjetskega raketometa,« je rekel nemški desetar, sodeč po poročilu iz časa protiofenzive Rdeče armade iz leta 1941. S tem raketometom je imel v mislih zastrašujočo Katjušo.
  1. Strogo zaupna

Novo orožje so predstavili najvišjim sovjetskim funkcionarjem tik pred vojno. Sprva jih naprava – nekaj projektilov, zvarjenih na preprost tovornjak – ni preveč navdušila. Ko pa je izstrelila raketo, so bili vsi zaprepadeni. Prvi je prišel k sebi minister za obrambo Semjon Timmošenko, ki je jezno okrcal svojega namestnika: »Zakaj mi nisi poročal, da imamo takšno orožje?« Zadnja odločitev o zagonu proizvodnje Katjuš je bila sprejeta le en dan pred tem, ko so Nemci prečkali sovjetsko mejo – 21. junija. Samo nekaj ur pred vojno je dal Josif Stalin zeleno luč za množično proizvodnjo tega orožja.

Novo orožje se je razvijalo v najstrožji tajnosti. Vsako Katjušo so opremili tudi z eksplozivom za izredne primere – z njim je bilo mogoče uničiti orožje, še preden bi ga v svoje roke prevzeli Nemci. Polke s Katjušami so imenovali »gardni minometni«, da ne bi bilo očitno, da so posedovali raketomet.

Skica na ZiS-6, M. Petrovski, reprodukcija.

  1. »Neznano orožje«

Uradno ime orožja je bilo BM-13, črki se nanašata na »bojni stroj«, številka pa na kaliber raket. Prva eksperimentalna enota sedmih BM-13 pod poveljstvom kapetana Ivana Fleroma se je prvič bojevala 14. julija v beloruskem mestu Orša (500 km zahodno od Moskve). Orša je bila veliko prometno vozlišče, ki je že padlo v roke Wehrmachta.

Tam je bila velika koncentracija čet in oborožitve. Katjuša je pri prvi uporabi presegla vsa pričakovanja sovjetskih vojaških voditeljev – Orša je bila opustošena. Raketometi so hitro raketirali prostor in ga nato hitro zapustili. Šef nemškega generalštaba Franz Halder je dogodek opisoval v svojem dnevniku: »Rusi so uporabili do takrat še neznano orožje. Nevihtna toča izstrelkov je požgala železniško postalo v Orši, vse čete in vojaško tehniko. Kovina se je topila in zemlja je gorela.«

Priprave Katjuše na boj, november 1943.
  1. Hitra in drzna

Sovražnik je doživljal šok in nemir predvsem zaradi sposobnosti Katjušine baterije, da v samo nekaj sekundah izpelje večje število eksplozij na velikem območju. Moč takšne kanonade je bila primerljiva s 70 težkimi topovi skupaj. BM-13 pa so bili za razliko od tradicionalnih topov mobilnejši, hitro so se lahko premikali na različna mesta in streljali z njih, zato jih je bilo tudi težje izslediti. Katjušine rakete so bile razvite tako, da so puščale minimalne sledi, zato ni bilo mogoče določiti lokacije baterije in izvesti protinapada proti njej. Od leta 1942 so jih montirali na ameriške tovornjake Studebaker, ki jih je ZSSR prejela v okviru ameriškega programa pomoči. Ker so bili močni in hitro, so bili idealni za nameščanje Katjuš.

Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!

Ko so orožja pokazala svojo učinkovitost v boju, so vzpostavili večje število novih enot z raketometi in jih poslali na fronto. Katjuša je v sovjetski vojski prišla v široko uporabo in za Ruse postala eden od glavnih simbolov druge svetovne vojne.

Baterija kapetana Flerova se je borila do začetka oktobra, ko je poskušala zaustaviti prodor Wehrmachta proti Moskvi. Njegova enota je bila nato obkoljena v mestu Vjazma (300 km zahodno od Moskve). Vojaki so izstrelili vse svoje rakete in stroje vrgli v zrak. Nemci niso uspeli zajeti niti opreme, niti ljudi, saj se je enota borila do zadnjega moža – kapetan Flerov je bil zato posmrtno deležen velike časti in hvale.

Katjuše v Berlinu, 29. 4. 1945
  1. Nemci niso mogli narediti kopije

Nemci so si želeli pobliže spoznati novo sovjetsko orožje, vendar ga dolgo niso mogli dobiti v svoje roke. Govori se, da so si Nemci tako zelo želeli priti do Katjuše, da so za to zadolžili najslavnejšega nacističnega komandosa Otta Skorzenyja. Ko pa so nacisti končno prišli do Katjuše, so ugotovili, da je ne morejo kopirati. Sovjetske rakete so namreč vsebovale poseben smodnik, ki ni puščal sledi in je omogočal raketam varno ter dolgo letenje.

Nemci so imeli svojo različico raketometa – to je bil šestcevni Nebelwerfer. Toda vanj ni bilo mogoče namestiti toliko raket kot v Katjušo (običajno 16), ni bil mobilen, imel je krajši domet, po izstrelitvi je puščal dolge sledi v zraku, ki so izdajale napadalčevo lokacijo. Nemci so bili neuspešni pri razvoju primerljivega večcevnega raketnega sistema.

Poletje 1941
  1. Ime po dekletu

Zakaj se je orožju reklo Katjuša? Katjuša je bila takrat priljubljena pesem. Katjuša (pomanjševalnica za Ekaterino ali Katjo) je bilo dekle, ki je pogrešala svojega fanta, ki je šel v vojaško službo branit meje. Še ena razlaga pravi, da je bila na ogrodju stroja napisana črka »K«, ki je označevala tovarno Komintern iz Voroneža. Tretja legenda pa pravi, da je bilo Katjuša ime neke ruske vojakinje, ki je vzdrževala orožje.

Preberite še: Kako je nemški vojak postal Heroj Sovjetske zveze

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke