Jevno Azef
Legion MediaSocialistično-revolucionarno stranko, eno od vodilnih revolucionarnih sil v Rusiji, ki je izvedla na desetine napadov na visoke predstavnike carske oblasti, je leta 1908 pretresel škandal.
Znani založnik Vladimir Burcev je trdil, da je vodja partijske bojne organizacije, znane po svoji drznosti v načrtovanju atentatov, v resnici agent tajne policije. Na začetku Burcevu nihče ni verjel, saj je bil obtoženi Jevno Azef – legenda med revolucionarji. Azef je načrtoval in izvedel najuspešnejše operacije v zgodovini stranke. Na njegovem seznamu ubitih uradnikov sta bila minister za notranje zadeve Vjačeslav von Pleve in guverner Moskve veliki knez Sergej Aleksandrovič (nečak carja Nikolaja II.)
»Vi ste strašen človek, vi klevetate čez junaka,« je Burcevu zabrusil eden od vodij stranke med internim zaslišanjem. A Burcev je imel prav. Azef je resnično delal za policijo od samega začetka svoje teroristične kariere. Vendar ni vlekel za nos samo revolucionarje, ampak je na enak način prevaral tudi ruske oblasti. Njegova lojalnost je pripadala izključno samemu sebi (in denarju).
Azef je leta 1892, ko mu je bilo 23 let, napisal pismo ruski policiji s predlogom, da ga zaposlijo kot vohuna. Takrat je živel v Nemčiji in študiral na Tehnološkem inštitutu v Karlsruheju. Azef je odrasel v revni judovski družini blizu Grodna v današnji Belorusiji. Zgodovinarji menijo, da je iz Rusije pobegnil po neki kraji.
Mladi Azef
arhivska fotografijaJevno je bil pogosto v stiku z revolucionarno nastrojenimi ruskimi študenti, ki so živeli v Karlsruheju, in ker je rabil denar, se je odločil, da zasluži s prodajo informacij.
Oddelek za varovanje javne varnosti in reda (Ohrana) je z veseljem sprejel mladega entuziasta. Azefovi nadrejeni so ga ocenili kot nadarjenega in natančnega agenta. »Od vsega na svetu se najbolj bojim tega, da bi ostal brez vaših uslug,« mu je nekoč pisal eden od nadrejenih agentov.
Po šestih letih izdajanja študentov, s katerimi se je družil in predajanja informacij Ohrani o širjenju ilegalne literature in vezah med ruskimi in nemškimi socialisti, se je vrnil v Rusijo, kjer je nadaljeval svoje delo.
Uspešno se je infiltriral v Socialistično-revolucionarno stranko in po nekaj letih postal vodja Bojne organizacije – najbolj tajne strukture v stranki. Bojna organizacija je vršila napade na visoke predstavnike carske oblasti. Stranka je verjela, da je to najboljši način za povzročitev spopadov med vladnimi silami in ljudskimi množicami in izvedbo revolucije.
Nihče v Ohrani ni vedel, kakšen je pravi Azefov položaj v stranki. Policijski načelniki so bili prepričani, da je navaden član. To mu je omogočilo, da začne svojo lastno igro. Kot vodja Bojne organizacije je pripravil ogromno terorističnih napadov, policijo pa je informiral samo v posameznih primerih.
Oblasti so seveda uspele preprečiti atentate, na katere jih je opozoril Azef, a vsi ostali so bili uspešno izvedeni, vključno z umorom von Pleveja leta 1904 in velikega kneza Sergeja Aleksandroviča leto dni zatem. Azef je policiji brezobzirno izdajal svoje tovariše revolucionarje, še posebej te, ki so mu predstavljali konkurenco znotraj stranke.
Vladimir Burcev
Francoska narodna knjižnicaTo je Azefa privedlo v zelo nenavadno situacijo. Tako stranka kot policija sta mu trdno zaupali. Revolucionarji si niso mogli zamisliti, da bi človek, ki je načrtoval dve najuspešnejši operaciji, lahko bil tajni policijski agent. Po drugi strani so ga šefi Ohrane pohvalili, ker je preprečil več terorističnih napadov in pomagal zajeti mnoge nevarne kriminalce. Dvojni agent je kot lutkar vlekel niti in kontroliral obe strani konflikta.
Vladimir Burcev, založnik, ki je bil blizu revolucionarjem, je za Azefovo dvojno življenje izvedel čisto po naključju. Leta 1906 se je sestal z nekdanjim funkcionarjem Ohrane, ki mu je povedal, da je eden od najvišjih vodij revolucionarjev delal za državo. Po podrobni analizi je Burcev posumil na Azefa in kasneje za to dobil naziv »Sherlock Holmes ruske revolucije«.
Založnik je našel enega od nekdanjih Azefovih šefov, bivšega načelnika policije Alekseja Lopuhina in ga vprašal: »Ali je Azef vaš agent?« Hkrati mu je naštel vse, kar je Azef napravil kot šef Bojne organizacije (s čim Lopuhin ni bil seznanjen). Šokirani Lopuhin se je odločil, da je o človeku, ki je izdajal obe strani, bolje povedati resnico. »Da,« je odgovoril.
Lopuhinovo pričanje je bilo ključnega pomena tekom interne preiskave v Socialistično-revolucionarni stranki, in je pomagalo Burcevu, da dokaže, da je legendarni »Ivan« (Azefov psevdonim) v resnici provokator na plačilni listi države. V stranki so bili zaprepadeni. Azefova izdaja je zamajala vero v revolucionarni boj. »Izgubili smo pravico do naivnosti. Izkazalo se je, da je človek, ki smo mu zaupali, prevarant in izdajalec, ki je oskrunil vse, kar nam je bilo svetega,« je pisal Vladimir Zenzinov.
Globina Azefove prevare je na mnoge ljudi v Rusiji delovala depresivno, ne glede na to, ali so podpirali revolucionarje ali oblast. Njegovo ime je bilo še desetletja zatem simbol izdaje in zla. Vladimir Majakovski v svoji poemi Oblak v hlačah (1915) opisuje mračno noč brez zvezd, za katero je zapisal, da je »črna kot Azef«. Mark Aldanov, ki je napisal prispevek o Azefu, je rekel, da je ta bil »nekaj med človekom in pitonom«.
Azefa je preklinjala cela Rusija, zato je po hitrem postopku zapustil državo in pobegnil v Nemčijo, kjer je celo desetletje živel kot uspešen buržuj pod imenom Alexander Neumayer.
Ko se je začela prva svetovna vojna, je Azef zapadel v velike težave. Nemška vlada ga je zaprla kot tujca, ki dela za sovražnika. Dve leti je preživel v zaporu, po izpustitvi pa je živel še pol leta na prostosti, preden je umrl zaradi odpovedi ledvic. Na nagrobniku v Berlinu ni njegovega imena, samo številka.
Preberite še: Kako so razkrinkali tri vrhunske ameriške agente
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.