Kako je ruska pravoslavna cerkev preživela 70 let sovjetskega ateizma

Ruski imperij je v 20. stoletje vstopil kot največja pravoslavna država na svetu. Okoli 90 od skupno 125 milijonov prebivalcev se je leta 1897 izrekalo za pravoslavce, v državi pa je stalo približno 50.000 cerkva.

Istočasno se je rusko pravoslavje spopadalo z nenehnimi težavami. Od leta 1721 naprej cerkev ni imela patriarha (najvišjega pravoslavnega škofa), ampak jo je vodila Sveta sinoda, ki je delovala kot nekakšno vladno telo.

Del inteligence je kritiziral cerkev tako zaradi njene prevelike odvisnosti od države kot zaradi njene domnevne brezidejnosti. S tem se je strinjal tudi del duhovništva. »Nobenega duhovnega ognja, ki bi izžareval iz nas, ni bilo. Kako naj bi razsvetljevali duše drugih, ko pa ni gorelo niti v naših?« je zapisal metropolit Venjamin v svojih spominih.

Po februarski revoluciji leta 1917, ki je vrgla monarhijo, se je zdelo, da je pravoslavna cerkev dobila priložnost za reformo. Lokalni svet pravoslavne cerkve je istega leta ponovno vzpostavil patriarhijo kot institucijo in izvolil prvega moskovskega in vseruskega patriarha po skoraj 200 letih. Vodstvo nad pravoslavnimi Rusi so zaupali Tihonu. Vendar čas ni bil naklonjen cerkvi. Novembra 1917 je boljševiška revolucija vzpostavila strogo proticerkveno komunistično vlado.

»Vera v kakršnega boga je ideološka nekrofilija,« je Lenin nekoč pisal Maksimu Gorkemu. Oktobra 1917 so boljševiki, radikalni marksistični ateisti, prevzeli oblast. Osrednji del njihovega programa je bil ukinitev religije na splošno, s posebnim poudarkom na pravoslavju.

Kljub temu boljševiki nikoli niso v celoti prepovedali cerkve. Namesto tega so jo začeli omejevati. Duhovnikom so odvzeli glasovalno pravico ter zaprli več samostanov in katedral.

Patriarh Tihon se je tej politiki postavil po robu. Leta 1918 je obsodil »brezbožce«, pri čemer ni omenil neposredno oblasti, ampak je namesto tega pisal o »silah, ki so obljubljale pravičnost in resnico, občestvu pravoslavne cerkve pa pokazale nasilje«.

Leta 1922 je Lenin ukazal zaplembo cerkvenega premoženja po vsej Rusiji zavoljo redistribucije in pomoči lačnim. Nasilne zaplembe so privedle do konflikta, v katerem je okoli 2.000 duhovnikov, ki so želeli zavarovati cerkveno premoženje, končalo pod streli, piše zgodovinar Aleksej Beglov. Tihona so aretirali, nakar je vse do svoje smrti leta 1925 živel v napetih odnosih z boljševiki.

V 20. in 30. letih je država nadaljevala s »križarsko« politiko proti cerkvi. Religija je bila obravnavana strogo. Po sovjetski zakonodaji je bilo državljanom dovoljeno izvajati svojo vero, ne pa je tudi promovirati. Protireligijska propaganda je bila po drugi strani legalna in zelo razširjena.

Liga militantnih ateistov, ki je bila ustanovljena leta 1925, je z vsemi sredstvi, tudi s predavanji in preko medijev, sovjetske državljane informirala o tem, da je religija škodljiv ostanek preteklosti. Do leta 1941 je Liga štela okoli 3,5 milijona članov. Preganjanje pa ni bilo omejeno samo na propagando. Andrej Beglov piše, da je bilo v 30. letih zaradi posledic protiverskih represij usmrčenih vsaj 100.000 ljudi.

Velika domovinska vojna je spremenila Stalinov odnos do pravoslavja. Leta 1943 je po njegovem sestanku z lojalnimi metropoliti vlada dovolila izvolitev novega patriarha in jim ponudila celo državno podporo in financiranje, vernikom pa dovolila praznovanje velike noči, božiča in drugih praznikov. Stalin je ponovno legaliziral pravoslavje.

Vendar pri tem ni šlo za nenadno spremembo sovjetske naklonjenosti cerkvenim vrednotam ali nekakšno razodetje.

Med leti 1941 in 1942 je ameriški predsednik Franklin D. Roosevelt Stalina pozval, naj svojim državljanom zagotovi več verske svobode, ob tem pa zagrozil, da bo umaknil ameriško gospodarsko in vojaško pomoč, če sovjetski voditelj ne bi pristal na to. Medtem so Nemci na okupiranih območjih odpirali cerkve, da bi na svojo stran pridobili pravoslavne vernike. Stalin se je zavedal, da bi bilo ponovno uničevanje cerkva škodljivo in kontraproduktivno, zato je do neke mere žrtvoval državni ateizem zavoljo končne zmage v vojni. Še več, novi patriarh Sergij je bil popolnoma zvest oblastem. »Dokazali bomo, da je najbolj veren pravoslavec lahko zvest državljan Sovjetske zveze,« je nekoč zapisal.

Stalinov dogovor s cerkvenimi predstavniki so po njegovi smrti leta 1953 obsodili. Novi sovjetski voditelj Nikita Hruščov je navijal za novo protiversko kampanjo med leti 1958-65, ki je bila tokrat precej manj stroga od prejšnje. Zgodovinar Vladislav Cipin piše, da nov val represije ni povzročil nobene krvi in skoraj nobenih aretacij. Bil je bolj ekonomske narave – država je dvignila cerkveni davek, ki pa ga je pravoslavje preživelo.

Naslednjih 20 let je cerkev obstajala v senci z zelo malo državne pomoči, a tudi brez večjih represij. Sovjetski verniki so lahko obiskovali cerkev, čeprav to javno ni bilo najbolj zaželeno. Mihail Gorbačov, ki je državo vodil med leti 1985 in 1991, pa je korenito spremenil pravila igre.

Čeprav je bil sam ateist, je med perestrojko vernikom dovolil opravljati obrede in dal leta 1988 tudi svoj blagoslov za vsedržavno praznovanje tisoče obletnice sprejema krščanstva v Rusiji. Leta 1991 je vlada sprejela nov zakon o verski svobodi, ki odpravil vse stare omejitve, s čimer je za rusko pravoslavno cerkev nastopila nova doba.

Preberite še: Zakaj Moskvi pravijo Tretji Rim?