Oče rdečearmejec, očim bivši nacist: Življenje avstrijskih »otrok okupacije«

»Moja mati je vedela samo to, da je bil oče iz Kalinina (danes Tver) in mu je bilo ime Mihail Groman ali Grosman,« pravi Eleonora Dupuis, Avstrijka, ki se zadnji dve desetletji ukvarja z iskanjem svojega ruskega očeta.

Zaradi tega iskanja je veliko potovala po Rusiji in preiskovala arhive, se sestajala z uradniki, večkrat opravila test DNK, bila celo gostja v oddajah in se pogovarjala z mnogimi ljudmi. Krog njenih potencialnih očetov se je zožil na deset moških, vendar niti med njimi ni našla pravega. O svojem iskanju je nato napisala knjigo.

Eleonora Dupuis

Njena zgodba se začne takoj po vojni. Eleonorina mati je živela v kraju St. Pölten in tam spoznala sovjetskega vojaka na začetku poletja 1945. Po grobih ocenah naj bi se iz zvez med avstrijskimi ženskami in tujimi vojaki rodilo okoli 30.000 otrok, od tega je bil vsak drugi otrok rdečearmejca. Sovjetske oblasti pa svojim vojakom niso dovoljevale stopati v zakon z lokalnimi ženskami, zato so se te zveze žalostno končale. Vojaki so se vrnili domov in tudi, če so hoteli, se niso mogli pozanimati o svojih otrocih.

»Bil je dober človek«

Vse se je začelo tako, da sta se dva vojaka, ki sta ravno hodila mimo vrta, kjer je delala Eleonorina mati, ustavila in prosila za malo vode in sadja. Mihail se je naslednjega dne vrnil s štruco kruha in se ponudil, da pomaga na vrtu. »Za moške roke je bilo ogromno dela in poleg tega je prinesel toliko kruha, kolikor ga je le mogel. Bil je dober človek in tako si se kmalu pojavila tudi ti,« je Eleonori povedala mama leta 1955, ko so se tuje vojske umaknile iz Avstrije.

Nekaj mesecev zatem so Mihaila premestili v bolnišnico zaradi nezaceljene rane na nogi, Eleonorina mati pa ni vedela, da je noseča. Mihail se ni več vrnil, Eleonora pa se je rodila aprila 1946.

Več kot osebna zgodba

To je bilo vse, kar je Eleonora vedela do konca 90. let, ko je začela z iskanjem očeta. Njena osebna zgodba je skozi leta prerasla v nekaj več. Avstrijci so začeli prevpraševati svojo zgodovino.

Rdeča armada vstopa v Dunaj.

Boris Antonov/Sputnik

Sovjetski očetje so bili več desetletij tabu tema. »O bioloških očetih se ni govorilo. Otroci so verjeli, da so njihovi očimi pravi očetje, mame pa niso želele govoriti o tem,« razlaga Barbara Stelzl-Marx, direktorica Inštituta za raziskovanje posledic vojne v Avstriji. Prav ona je tudi pomagala Eleonori, da pritegne pozornost javnosti.

»Eleonora Dupuis je prva, ki je rekla, da je ponosna na to, da je njen ruski oče osvobodil Avstrijo pred nacizmom, in da ga bo obvezno našla,« pa pravi Olga Pavlenko, namestnica rektorja Ruske državne univerze za humanistične vede, ki je organizirala mnoga srečanja Avstrijcev z njihovimi ruskimi sorodniki. »Tudi sam odnos Avstrijcev do tega vprašanja se je začel spreminjati,« dodaja.

»Več, kot so izvedeli o nas, bolj nas spoštujejo«

Dupuis pritrjuje, da so Avstrijci za »ruske otroke« (tako si pravijo sami) izvedeli, ko so njihove zgodbe prišle v javnost. »Več kot so izvedeli o nas, bolj so nas spoštovali. In danes se govori že o 'otrocih svobode' in ne o 'otrocih okupacije'.«

Eleonora Dupuis

Obstaja pa tudi nekaj zelo žalostnih zgodb. »Mnogi moji avstrijski 'kolegi', še posebej tisti z vasi, so doživljali diskriminacijo. Bilo je težko. Mnogi niti ne želijo govoriti o tem,« pravi Eleonora in navede primer: »Monikin očim je bil nekdanji nacist. Samo predstavljajte si, kako grozno se je obnašal do 'ruskega otroka'. Monika je vse svoje življenje trpela zaradi tega.«

Po Eleonorini zaslugi pa je Monika našla svojega biološkega očeta. Pri 92 letih je tasicer trpel za Alzheimerjevo demenco in ni niti dojel, da ga je prišla obiskat lastna hči.

Ljubezen in nasilje

Eleonorina zgodba ni tako žalostna. Kljub temu, da so sosedje vedeli, kdo je njen pravi oče, ni izkusila diskirminacije. Danes pozna okoli dvajset podobnih primerov, pri katerih je šlo večinoma za romantične zgodbe.

Sovjetska vojska na Dunaju, spomladi 1945

Boris Antonov/Sputnik

Žal pa so se dogajala tudi posilstva s strani vojakov. Eleonora pozna dva taka primera. A tudi ti otroci so želeli najti svoje prave očete. »Poznam človeka, ki kljub temu želi najti svojega ruskega očeta. Pravi, da razume, kakšne so bile takrat okoliščine in ’kdo ve, kaj vse je ta vojak doživel in videl v vojni’.«

Eleonora med svojim razlaganjem poudarja, da odnosa Rdeče armade do lokalnega prebivalstva preprosto ne gre primerjati s tem, kar so v Rusiji počele nacistične enote med vojno.

»Incidenti so se dogajali prvih nekaj mesecev po zmagi,« pravi Olga Pavlenko. »Vendar je poveljstvo Rdeče armade kmalu ukazalo smrtno kazen za vse, ki kradejo in vršijo nasilje nad lokalnim prebivalstvom. Tudi zahodni zgodovinarji priznavajo, da je bilo jeseni leta 1945 v glavnem opravljeno s povojnim nasiljem.«

»Še vedno upam«

Ruski zunanji minister Sergej Lavrov je obljubil, da bo njegov resor pomagal avstrijskim otrokom svobode, da najdejo svoje očete, saj imajo v večini primerov ljudje nepopolne informacije. Od 20 »otrok svobode«, ki jih Eleonora osebno pozna, jih je 11 že našlo svoje ruske starše.

Eleonora Dupuis v Moskvi

Eleonora Dupuis

»Še vedno upam. Brez upanja iskanje nima smisla,« pravi Eleonora. Ne glede na končni rezultat pa je v Rusiji že našla svojo drugo domovino.

»To je ganljiva zgodba in vzajemno razumevanje postaja močnejše od sovraštva, ki ga seje vojna,« dodaja Olga Pavlenko.

Preberite še: Sovjetska sled med slovenskimi partizani

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.