Rusija je 9. novembra 1975 doživela poskus nove revolucije, več kot pol stoletja po veliki oktobrski revoluciji. Mornariški oficir Valerij Sablin je zavzel protipodmorniško fregato Baltske flote in izjavil, da sovjetsko politično vodstvo ne spoštuje doktrine Vladimirja Lenina in država nujno potrebuje radikalne reforme.
Uporniška bojna ladja je zapustila pristanišče v Rigi in zaplula proti Leningradu, kjer je nameraval Sablin podžgati veliko revolucijo, ki bi pretresla vso ogromno Sovjetsko zvezo.
Zakaj je to storil?
Mornariški oficir tretjega ranga Valerij Sablin je bil priden učenec Visoke vojaške pomorske šole v Leningradu, ki je pogosto prejemal pohvale predavateljev in bil deležen spoštovanja sošolcev, ki so cenili njegov iskren čut za pravičnost.
Arhivska fotografija
Vendar Sablinu ni dišala kariera vojaškega oficirja, ki slepo izvršuje vse ukaze. Poskušal je razumeti in analizirati politične procese v svoji državi. In našlo se je veliko stvari, ki so ga močno razburjale. Sablin je prišel do sklepa, da je potrebna radikalna preobrazba.
Sablinov kolega, oficir Nikolaj Čerkašin, se ga je takole spominjal: »Vedno je razmišljal globalno … Poskušal je globoko doumeti družbene pojave. Po naravi je bil politik.«
Valerij Sablin se nikoli ni bal povedati svojega mnenja. Leta 1962, ko je imel 23 let, je na primer napisal Nikiti Hruščovu pismo s prošnjo, naj »počisti priliznjence in skorumpirane elemente v Komunistični partiji«. Na nitki je visela njegova celotna kariera, a je imel srečo – dobil je zgolj opomin.
Škandal mu ni preprečil vpisa na Leninovo vojaško-politično akademijo. Namesto, da bi poveljeval bojni ladji, se je Valerij Sablin odločil, da postane politični delavec, odgovoren za politično vzgojo vojakov.
Leta 1973 so stotnika imenovali za političnega vodjo na najnovejši protipodmorniški fregati razreda Burevestnik, ki je nosila ime Storoževoj (»Stražar«) in je bila takrat najboljša ladja sovjetske Baltske flote. Sablin je pomislil, da je ta bojna ladja idealen oder, s katerega lahko deli svoje ideje z vso državo.
Leninistična revolucija
V dveh letih služenja na ladji Storoževoj je Valerij izražal svoje misli v pogovorih s posadko in iskal somišljenike. Novembra 1975, ko je Sovjetska zveza proslavljala 58. obletnico oktobrske revolucije, je Sablin pomislil, da je nastopil njegov trenutek in je čas za akcijo.
Osmega novembra je izoliral in zaklenil kapitana ladje, sklical oficirje in imel govor, v katerem je izjavil, da sovjetsko politično vodstvo ne sledi več Leninovim idealom, država pa se pogreza v korupciji in nekompetentnosti. »Velika Rusija mora biti vodilna država sveta, ne pa lačna država na čelu z Brežnjevom,« je rekel in dodal, da država potrebuje novo revolucijo.
Oficirji, ki se niso želeli pridružiti Sablinu, so bili pridržani in zaprti skupaj s kapitanom. Potem je imel Sablin isti govor še pred mornarji. »Nastopil je čas, da si izborimo resnico. Naše dejanje je samo mali impulz, ki bo sprožil velike spremembe,« je dejal (vir: Vladimir Šigin, Uporni Storoževoj: Zadnja parada stotnika Sablina, 2013, op. a.).
Mornar Aleksander Šejn, ki je bil Sablinov glavni pomočnik, je pozneje pričeval: »Njegov govor nas je zelo navdahnil. Vse, kar smo se na skrivaj pogovarjali med seboj, je bilo naenkrat uradno in javno razglašeno. V vsakem od nas se je prebudilo dostojanstvo.«
Poveljstvo sovjetske vojne mornarice je bilo hitro informirano o Sablinovih zahtevah: zagotovi naj integriteto fregate in posadke, omogoči naj jim vsakdanje izražanje svojih mnenj po televiziji in radiu ter možnost, da imajo korespondenco in srečanja z ljudstvom.
arhivska fotografija
Ladja je zapustila Rigo in odplula proti Leningradu, kjer naj bi se zasidrala poleg križarke Aurora, simbola ruske revolucije.
Ko je za dogodek izvedel Leonid Brežnjev, je ukazal, da se fregato uniči. Če bi Sablin s svojo ladjo vstopil v švedske ozemeljske vode, bi lahko skrajno zaupna tehnika in orožje prišla v roke zahodnih držav. Sovjetsko vodstvo tega ni moglo dovoliti.
Konec sovjetskega Don Kihota
Devet ladij Baltske flote se je odpravilo v prestrezanje Sablinove ladje. Za povrh se je nad fregato pojavila eskadra bombnikov Jak-28. Za konec poskusa revolucije je zadoščal samo en napad.
Ko je palubo zadela prva bomba, se je posadka takoj začela zavedati, da bodo čez nekaj trenutkov vsi pomrli. Mornarji so pridržali Sablina, osvobodili kapitana in druge ujetnike ter sporočili poveljstvu vojne mornarice, da so prevzeli nadzor nad ladjo.
Aleksandra Šejna so obsodili na osem let zapora. Ko je na svojo obsodbo čakal Valerij Sablin, je ves čas risal eno in isto sliko – Don Kihota, ki se bori z mlini na veter.
Tretjega avgusta 1976 so Valerija Sablina obsodili za veleizdajo in usmrtili. Uradno so njegovo akcijo predstavili kot poskus pobega na Švedsko.
Incident je tako navdahnil pisatelja Toma Clancyja, da je po tej zgodbi napisal svoje delo Lov na Rdeči oktober, po katerem so pozneje posneli še film.