Lenin zasebno: odpor do spolnosti in brezposelnost

Zgodovina
JEKATERINA SINELŠČIKOVA
Zasebno življenje ustanovitelja sovjetske države je bila državljanom in celo njegovim bližnjim tovarišem malo znana stvar. Od matere si je Lenin pogosto sposojal denar, rad je bil v družbi žensk, a je hkrati menil, da nimajo zadosti védenja za spolno osvoboditev.

Sloves organizatorja oktobrske revolucije v širši javnosti je bil (in je deloma še vedno) nesporen: Vladimirja Lenina so okronali z nazivoma »vodja« in »prodorni genij«, ljubkovalno pa so ga klicali »dedek«.

Ta idealizirana predstava pa ima tudi svojo ne tako idealno plat. Danes bi osebo, kot je bil Lenin, verjetno oklicali za prisklednika in ljubitelja poligamnih zvez.

»Moj denar gre h koncu – prosim za še«

»Vsa družina je živela od mamine pokojnine in od sredstev, ki so ostala po očetovi smrti,« je leta 1886 pisala starejša sestra Anna Uljanova.

Leninova družina nikoli ni bila ravno med bogatimi. Prav nasprotno – njegov oče je zgodaj umrl, zato je skrb za šestero otrok padla izključno na pleča matere Marije Uljanove. Stanje je dodatno poslabšalo dejstvo, da nihče od njih dolgo časa ni bil nikjer zaposlen, saj so vsi izbrali pot revolucije. Vsi razen Vladimirja (ki je bil v tujini) so sedeli za zapahi v Rusiji.

Lenin skorajda ni imel lastnih dohodkov in je do svojega 40. leta živel od sredstev matere. 17 let od tega je preživel v emigraciji: zdaj v Švici, potem v Parizu in nato v Nemčiji. Med bivanjem v Švici je zaradi zdravstvenih težav živel v nekem zdravilišču. »Šele nekaj dni živim tukaj in že se počutim bolje. A življenje tu je zelo drago, zdravljenje pa še dražje, zato je moj denar že skoraj pošel … Če je možno, bi prosil za dodatnih sto rubljev,« je pisal v pismu materi julija 1895.

Čez tri tedne je odšel v Berlin, od koder je znova napisal pismo: »Z veliko grozo ugotavljam, da so se ponovno pojavile finančne težave. 'Skušnjava' po nakupu knjig ipd. je tako velika, da denar kar puhti … Če je možno, mi prosim pošlji še 50-100 rubljev.« Mati je denar zmeraj poslala.

Zavoljo sina prodala hišo

Z eno pokojnino, ki je sicer znašala 100 rubljev mesečno (za tiste čase to ni bilo tako slabo), Marija Uljanova seveda ni zmogla preživljati vseh svojih otrok. Poleg tega sta Lenin in njegova soproga Nadežda Krupska v emigraciji imela hišno pomočnico, ki jima je vsakodnevno pomagala pri opravilih. Par je tudi pogosto zahajal v gostilne. Celo sama Krupska je priznala, da nima prav dosti pojma o kuhanju.

Leninova mati je na koncu prodala družinsko imetje in parcelo, ki so jo kupili z zapuščino umrlega moža. Preostala sredstva je naložila na banko, družina pa je večinoma živela od obresti. Lenin je v zvezi z »družinskim proračunom« pisal v skoraj vsakem pismu.

Ljubezenski trikotnik

Medtem ko so ženske v Leninovem življenju igrale osrednjo vlogo, se na drugi strani ni zmeraj dobro razumel s svojimi prijatelji. »Njegovi tovariši so vedeli, da je malo čudaški. Lahko bi rekli, da v bistvu ni imel pravih prijateljev,« je zapisal zgodovinar Lev Danilkin.

Krupska je bila njegova edina življenjska sopotnica. Spoznala sta se na srečanju marksistov, ki je bilo organizirano pod pretvezo čajanke. Od takrat dalje se je Lenin ob nedeljah pogosto pojavljal pri njej na kosilu, medtem ko je še naprej obiskoval tudi druge kolegice iz marksističnega krožka.

Ko je Krupska po lastni izbiri odšla za Leninom v sibirsko izgnanstvo, sta se poročila. A tam se je njuno intimno življenje, sodeč po pismih, končalo: »Ob večerih nisva vedela, kako bi si krajšala čas. Nisva marala ostajati v hladni in neudobni sobi, zato sva odhajala v kino in gledališče.«

Morda se zdi čudno, a s Krupsko sta se po tem še bolj zbližala. Čeprav je bil Lenin eden od pobudnikov seksualne revolucije, ženske potrebe po spolni svobodi ni priznaval, saj je menil, da ženske ne morejo stremeti k njej, dokler ne bodo imele »globokega in celostnega razumevanja tega vprašanja«.

To stališče mu po drugi strani ni preprečilo, da si v Parizu ne bi našel ljubice - »goreče boljševistke« Inesse Armand. Kljub temu pa se ni odrekel svoji »glavni ženi« Krupski. Obe ženski sta se celo spoprijateljili in tako so začeli živeti vsi trije skupaj, seveda »neuradno«: njihovi tovariši so opazili samo to, da je trojica v medsebojni komunikaciji iz vikanja prešla na tikanje. To je bilo za Lenina prava redkost, saj je navadno vse okoli sebe vikal.

Vodja boljševikov je po Inessini smrti živel še tri leta. Ko je leta 1924 umrl, je Krupska prosila, da njun pepel pokopljejo skupaj. Prošnja je bila zavrnjena.

Podrobnejšo zgodbo o obeh Leninovih ljubeznih si lahko preberete tukaj.