Čeprav so drugo svetovno vojno v glavnem zaznamovali tankovski spopadi in so slavni dnevi konjenice že davno minili, so konji vseeno igrali izredno pomembno vlogo v vojni.
Vsesplošni konjeniški napadi so bili sicer redkost, saj so terjali ogromne žrtve med živalmi. Vendar pa so včasih konjeniške enote uporabili za hitre prodore ali za preganjanje umikajočega se sovraga. Večinoma so konjeniki pred samim bojem vendarle sestopili s konjev in se borili kot pehota.
Sovjetski konjeniki so bili oboroženi z lahkim artilerijskim orožjem. Pojavljali so se tam, kjer jih sovražnik ni pričakoval, in ga nato obstreljevali. Takšna taktika se je izkazala kot precej uspešna, še posebej med bitko za Moskvo leta 1941, v kateri so konjeniške enote predstavljale skoraj četrtino vseh sovjetskih divizij.
Poleg sodelovanja v bojih so bili konji nepogrešljivi predvsem pri transportu tovora in artilerije po brezpotjih. V krutih pogojih ruske jeseni in zime so imeli konji resno prednost pred tovornjaki, saj niso obtičali v blatu ali snegu. Nemalokrat so služili tudi kot hrana za sestradane sovjetske vojake, ko jih je obkrožil sovražnik.
Tudi nemška vojska je imela svoje konjeniške enote, vendar so kmalu postale neuporabne. Nemci niso imeli tako neizčrpnega vira konjev kot Sovjeti, ki so svoje živali množično uvažali iz step zavezniške Mongolije.
Psi so ne samo zvesto služili sovjetskim vojakom v zaledju, ampak so se z njimi tudi borili na fronti.
Šolali so jih v posebnih vadbenih centrih, na fronti pa so opravljali sanitetno vlogo - ranjene vojake so vlekli z bojišč. Uporabljali so jih za iskalce min, kurirje in za vleko sani. Psi so varovali pomembne objekte pred saboterji ali sami izvajali sabotaže.
Na začetku vojne so Sovjeti uporabljali tudi samomorilske pse, uradno znane pod nazivom »pasji uničevalci tankov«. Ti psi so bili izučeni, da tečejo proti sovražnikovim tankom z eksplozivom, ki so ga imeli pripetega na telesu. Ko se je pes splazil pod tank, se je bomba sprožila, ubila žival in uničila tank.
Sovjetski samomorilski psi so uničili preko 300 sovražnikovih tankov. V zadnjih letih vojne pa je takšna praksa postala nepotrebna in so jo opustili. Preostale živali so »prekvalificirali« v iskalce min.
Vojaki so junaške pse visoko cenili in jih pripeljali v Moskvo, da so sodelovali na paradi zmage ob koncu vojne leta 1945. Stalin osebno je ranjenemu Džulbarsu (psu, ki je med vojno našel več kot 7468 min) nadel svojo jakno, da jo je nosil čez Rdeči trg.
Kamele so se prvič pojavile na fronti med bitko za Stalingrad. Sovjetskim enotam blizu Astrahana, ki so sodelovale v eni najpomembnejših bitk vojne, je primanjkovalo tovornjakov in konjev za transport.
Vojaki so zato začeli iskati in loviti divje kamele v okoliški polpuščavi, da so jih uporabili za prevoz tovora. Živali so se pri tem zelo izkazale in kamela je postala nepogrešljiv in zanesljiv tovariš vojakom.
V vojni je sodelovalo skoraj 350 kamel. Mnoge so umrle, preostale pa so »demobilizirali« vojaki, ko so jih na poti do Nemčije prepuščali živalskim vrtovom po vsej vzhodni Evropi.
Nekatere kamele so se prebile vse do Berlina. Po eni legendi naj bi kamela po imenu Kuznečik, ki so jo vojaki privedli do zavzetega Reichstaga, popljuvala stopnišče pri vhodu v zgradbo.
Za razliko od drugih živalskih borcev se mačke niso borile proti nemškemu sovražniku na fronti, niti niso prenašale tovora (kot si verjetno lahko predstavljate). A četudi se niso nikoli pojavile na fronti, njihov doprinos v vojni ni bil nič manj pomemben.
Med obleganjem Leningrada so prebivalci trpeli hudo lakoto. V hudi stiski so pojedli vse mačke v mestu, zato so se zaredile podgane. Horde glodavcev so vdirale v domove in skladišča ter uničevale še tiste zadnje borne zaloge hrane.
Mestne oblasti so podgane lovile, jih streljale, po njih so vozili celo s tanki, a nič ni pomagalo. Ko je bila blokada mesta leta 1943 končno prebita, so se z vagoni prve v Leningrad vrnile prav mačke.
»Mjavkajoča divizija«, kot so ji pravili, je hitro opravila s podganjo nadlogo in rešila mesto pred vojsko prenašalcev bolezni. Še danes lahko v Sankt Peterburgu vidimo spomenike v čast teh mačk, ki so jih postavili hvaležni prebivalci.
Preberite še: Mačji čuvaji muzeja Ermitaž
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
