Vladimir Havkin oz. Waldemar Haffkine (kot ga poznajo izven Rusije) je razvil cepiva proti težkim boleznim, ki so terjale življenja milijonov ljudi.
Najprej se je spopadel s kolero. V času, ko je razvijal cepivo na Pasteurjevem inštitutu v Parizu, sta bili Azija in Evropa v primežu pete pandemije kolere. Med 1877 in 1890 je samo v Indiji zaradi te nalezljive bolezni umrlo več kot milijon ljudi.
V tistih časih znanstvena skupnost ni verjela v cepivo proti koleri in se je namesto tega zanašala na nabor higienskih ukrepov. To razširjeno prepričanje, ki je vladalo med spoštovanimi kolegi, pa mlademu ruskemu znanstveniku ni preprečilo, da bi nadaljeval s svojim delom, in leta 1892 je celo tvegal lastno življenje, ko je cepivo preizkusil na sebi.
Havkin je uspel, a so bile novice o tem sprejete z veliko skepso. Celo slavni nemški bakteriolog Robert Koch je menil, da je to »preveč lepo, da bi bilo res«. Havkin je nujno potreboval nekaj praktičnih primerov, da bi znanstveno skupnost le prepričal, da je res razvil rešitev za eno najbolj smrtonosnih bolezni, ki je stoletja strašila človeštvo.
Zanimanje za Havkinova dognanja pa je vendarle pokazala britanska vlada. Britanci so hoteli ustaviti širjenje kolere v svoji koloniji Indiji, zato se je znanstvenik odpravil tja, organiziral proizvodnjo cepiva in osebno sodeloval pri cepljenju več kot 40.000 ljudi. Zahvaljujoč njegovemu trudu se je smrtnost zmanjšala za desetkrat.
Kot da kolera ne bi bila že dovolj, pa je leta 1896 indijsko mesto Mumbai prizadela še bubonska kuga. Oblasti so se ponovno obrnile na Havkina, ki je nato potreboval samo tri mesece, da je izumil cepivo. Mnogo njegovih asistentov ni zmoglo delovnega napora, predanosti in pritiska, zato so odšli. Havkin pa je cepivo ponovno preizkusil na sebi, preden ga je predstavil Indijcem. Osnovno cepivo sicer ni zagotavljalo popolne zaščite pred boleznijo, a je zmanjšalo tveganje okužbe za dvakrat. To je bilo prvo učinkovito cepivo proti kugi. Za svoje zasluge je Havkin leta 1897 od britanske vlade dobil naziv viteza.
Havkinovo znanstveno udejstvovanje pa ni bilo povezano z Rusijo, čeprav se je rodil v Ruskem imperiju na območju današnje Ukrajine. Znanstvenik je bil judovskega porekla in pred revolucijo 1917 so bile pravice Judov v Rusiji omejene. Če so na primer želeli nadaljevati profesorsko kariero na univerzi, so se judovski študentje morali spreobrniti v pravoslavje, toda Havkin svoje vere ni želel opustiti.
Na znanstvenikovo usodo so vplivale še druge stvari. Bil je namreč vključen v podtalno levičarsko udejstvovanje in podpiral idejo o socialistični revoluciji v Rusiji, zato so ga aretirali. Po drugi strani hkrati ni želel sodelovati v terorističnih akcijah proti oblastem.
Profesor Ilja Mečnikov
Kmalu zatem ga je njegov profesor Ilja Mečnikov, pod mentorstvom katerega je študiral v Odesi, povabil na Univerzo v Lozani in nato še v Pariz na Pasteurjev inštitut. Čeprav je v Parizu delal kot navaden knjižničarski pomočnik, je svoje ideje skupaj z drugimi bistrimi umi s tistega področja razvijal naprej. Mečnikov je za svoje zasluge pri raziskovanju človekovega imunskega sistema leta 1908 prejel Nobelovo nagrado.
Anton Čehov, znameniti ruski pisatelj, ki je bil po izobrazbi prav tako zdravnik, je kritiziral situacijo v Rusiji, ki je Havkina prisilila v emigracijo. »Kuga ni tako grozna … Cepivo proti njej se je izkazalo za učinkovito. Zahvalo za to pa smo dolžni ruskemu zdravniku Havkinu. V Rusiji je popolnoma neznan, medtem ko ga v Angliji že davno hvalijo,« je pisal Čehov, ko je odgovarjal na strahove o širjenju te bolezni po Rusiji.
Havkin se ni bil prisiljen spopadati samo z dvomi kolegov, ampak tudi z nezaupanjem prebivalstva, ki ga je želel zaščititi. Ko je skupaj s svojimi indijskimi kolegi prispel v neko vas blizu Kalkute, da bi razdelil cepiva proti koleri, ga je obkrožila jezna tolpa ljudi, ki so zavračali cepivo. Domačini so zdravstveni ekipi začeli groziti in vanje metati kamenje. Namesto naglega umika pa je Havkin slekel plašč, si odpel srajco in enemu od kolegov rekel, naj ga cepi. Ta demonstracija je bila dovolj, da je prepričala več kot sto domačinov, da so sprejeli cepivo. Nihče med njimi ni zbolel za kolero.
Kar se tiče Havkinovega cepiva proti kugi, z njim so leta 1909 cepili osem milijonov, leta 1940 pa 35 milijonov ljudi. Sčasoma je majhen laboratorij, ki ga je ruski znanstvenik ustanovil v Mumbaju, prerasel v ogromen znanstveni inštitut za bakteriologijo in epidemiologijo.
Leta 1925 so inštitut poimenovali po Havkinu. Kot je pisal eden izmed vodij inštituta, se »indijsko ljudstvo dobro zaveda, da jih je Havkin rešil pred smrtjo, pred strašno pandemijo kuge.«
Spoznajte še štiri ruske zdravnike, ki so premikali gore v medicinski znanosti.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.