Prepovedani silaki: Kako so v Sovjetski zvezi preganjali bodybuilderje

Oleg Lastočkin/Sputnik
Skrivali so se po kleteh, bežali pred policijo in uživali otroško hrano kot nadomestek proteinskim napitkom. Takšno je bilo življenje sovjetskih bodybuilderjev.

Verjetno nobena druga vrsta športnikov v času Sovjetske zveze ni bila tako marginalizirana kot tisti, ki so si želeli oblikovati telo zavoljo estetskega videza. Trenirati so morali po kleteh stanovanjskih blokov, namesto normalnih uteži pa so večinoma dvigovali kose železa. Prave uteži so za steklenico vodke »pod mizo« dobili v kakšni tovarni. Bodybuilding je bil dojet kot neskladen s komunistično državno ideologijo, zato je bil marginaliziran in preganjan.

Vse skupaj se je začelo v 60. letih, ko je na velika platna sovjetskih kinodvoran prišel špansko-italijanski film Herkulovi podvigi, v katerem je vlogo mitološkega junaka igral Steve Reeves. Njegove nabite mišice verjetno ne bi navdušile današnjih bodybuilderjev, vendar je bilo to čisto dovolj za »neizkušene« sovjetske ljudi. Film si je ogledalo 36 milijonov ljudi, med katerimi je bilo nemalo takih, ki so želeli postati kot Herkul.

Poleg Herkula je ikono mišičnjaka malo kasneje prevzel tudi jugoslovanski igralec in telovadec Gojko Mitić, ki je zaslovel z vlogo Indijanca v »rdečih kavbojkah« (Red Westerns), v filmih o Divjem zahodu vzhodnoevropske produkcije. V poznih 70. in začetku 80. let so vsi hoteli biti kot Gojko, česar ni spremenilo niti uradno nasprotovanje države.

Graditi mišice in pozirati pred ogledalom? Navduševati se nad lastnim izgledom? Kaj pa bo imel od tega sovjetski človek? Tako so se spraševali spomladi leta 1973 na zasedanju sovjetskega ministrstva za šport (Goskomsport). Pusto in brezidejno »bildanje« mišic samo zavoljo izgleda je bilo označeno kot protisovjetsko. »Kulturizem«, kot so imenovali ta fenomen, je postal uradno prepovedan.

Edini legalni silaki so bili cirkuški umetniki. Akrobat Aleksander Širaj je že v 50. letih služil kot model za plakate, ki so prikazovali delavce, rudarje in športnike.

Vsi ostali so se morali skrivati po kleteh. »To so takrat bile kleti stanovanjskih domov, iz katerih smo sami delali telovadnice,« se spominja eden od tedanjih t. i. kulturistov Aleksander Sidorkin.

A preprosto vstopiti v klet in jo zavzeti seveda ni bil mogoče. Stanovanjske zgradbe so bile zmeraj pod nadzorom kakšne komunalne ali stanovanjske organizacije, vendar so te kulturistom navadno pogledale skozi prste, za razliko od policije in komsomolcev, ki so redno opravljali obhode.

Uteži in naprave so bile drage, saj jih takrat še ni bilo v izobilju. Vse to je bilo potrebno od nekod dobiti. Drugi problem je bila prehrana. »Hodili smo v otroške trgovine na oddelek za otroško prehrano,« razlaga Sidorkin. Otroška hrana je namreč vsebovala veliko beljakovin, ki so nujne za grajenje mišične mase.

Je pa bil v bližini, kot se spominja Sidorkin, tudi sovhoz, kjer so hranili svinje s sojinimi proteini: »V samokolnice smo nalagali 25-kilogramske vreče sojinih proteinov, ki smo jih nato doma pripravili za uživanje. Seveda je bil okus ogaben, a ne tako zelo, da ne bi bilo za zdržati.«

O prehrani, tehniki in ostalem so sovjetski bodybuilderji izvedeli od Georgija Tennoja, rehabilitiranega zapornika in sojetnika Aleksandra Solženicina. Leta 1968 je izšla knjiga z naslovom Atletizm (Atletizem), ki je kmalu postala biblija bodočih sovjetskih silakov. Tenno je znal angleščino in prebral mnogo tujih knjig na to temo.

Prepoved kulturizma so odpravili po perestrojki leta 1987. Takrat so po Sovjetski zvezi začeli organizirati uradna tekmovanja iz bodybuildinga, na sceno pa so prišli tudi novi tuji vzorniki: Arnold Schwarzenegger, Bruce Lee in Silvester Stallone.

Skupaj s svobodo za dvigovalce uteži je z Zahoda prišla tudi množica raznih preparatov, farmacevtskih sredstev, prehranskih dopolnil in sintolskih injekcij.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke