Stare in ponošene lapte (v ednini: lapot) so obešali po domovih ali po zunanjih ograjah, zato so bili navadno prva stvar, ki jo je obiskovalec videl, ko je prišel k hiši. Te cokle so preprečevale, da bi zle misli, ki jih morda v sebi nosi obiskovalec, prišle v dom, ljudje pa so tudi verjeli, da se v njih od hiše do hiše sprehaja dobri hišni duh (domovój). V prvi vrsti pa so bili lapti osnovna kmečka obutev. Par teh cokel je stal tri kopejke, medtem ko so najcenejši usnjeni škornji stali pet rubljev. Rusiji so nekoč ironično pravili »dežela laptov«, kar je bila metafora za deželo revnih kmetov.
Ličnato obutev so poznala mnoga ljudstva: Polinezijci so svojo obutev izdelovali iz kokosovega lubja in v njej hodili po morskih plitvinah med ribarjenjem, da si niso poškodovali stopal na ostrih skalah. V neki jami v ameriški zvezni državi Missouri so našli celo zbirko cokel iz ličja ameriških staroselcev, medtem ko so Japonci svoje natikače, imenovane varadži (waraji), pletli iz riževe slame.
Prva omemba laptov v Rusiji sega v 12. stoletje, vendar obstajajo arheološki dokazi, da so jih ljudje nosili že veliko prej. Lapte so izdelovali tako, da so najprej z drevesa olupili lubje (brezovo, lipovo, hrastovo itd.), ki so ga nato namočili v vodo, da je ličje lažje odstopilo. Potem so ga narezali na trakove in spletli.
V ruskih ljudskih pripovedkah lapte pogosto plete gozdni duh lešij: »Dedek Mihail je kot otrok prinesel v gozd svoje šilo in ga položil na pen skupaj s tobakom in kruhom kot darilo lešiju. Ponoči si je lešij s tem šilom spletel lapte. Dedek je zjutraj prišel po šilo in ga odnesel nazaj domov. Od takrat naprej je pletel izjemne lapte, ki so bili zelo mehki, a se niso trgali,« je ruskemu etnografu pripovedovala neka kmečka žena.
Lapti odraslega človeka so navadno zdržali nič več kot 10 dni, med žetvijo pa še kak dan manj. Toda ponošenih cokel niso kar zavrgli, ampak so jih obesili kje ob ali v hiši, da bi z njimi preganjali zle duhove. Mnogokrat so lapti imeli vzorec v obliki križa. Ker pa seveda ljudje niso v nedogled naokoli obešali ponošenih laptov, so jih po določenem času obredno zažgali. Tradicija je namreč velevala, da se jih nikakor ne sme preprosto vreči stran.
Različne regije so imele različne načine pletenja laptov. V osrednji Rusiji so ličje polagali diagonalno, plesti pa so začeli pri peti. Na zahodu se je lapte pletlo v obratni smeri (od prstov proti peti). V Moskvi so poznali visoke lapte, ki so spominjali na škornje, medtem ko so na severu imeli nizke lapte s špičastim sprednjim delom. Zimske lapte so izdelovali iz dvojnega sloja ličja z usnjenim podplatom. Obstajali so tudi t. i. »vikend« lapti, ki so bili tanki, poslikani z ornamenti in prevezani z volnenim trakom.
Lapte je znal izdelovati skoraj vsak kmet. Obstaja celo stara ruska primerjava, da je nekdo »tako pijan, da ne more niti splesti ličja«, kar pomeni, da oseba ne more opraviti niti najosnovnejših opravil. Ko je kak otrok spletel svoje prve cokle, so jih obredno zažgali v peči, pepel pa so nato dali otroku, da ga je zaužil skupaj z vodo in kruhom. Ljudje so verjeli, da po tem obredu otrok nikoli ne bo pozabil, kako napraviti lapte.
Lapte so uporabljali za vsakdanjo obutev vse do Sovjetske zveze. Med rusko državljansko vojno je večina vojakov Rdeče armade nosila lapte. Obstajala je celo državna komisija ČEKVALAP (Izredna komisija za valenke in lapte), ki je nadzorovala zalogo in oskrbo vojske s to obutvijo.
Potem ko se je v Sovjetski zvezi začela množična proizvodnja usnja in gume, so ti tradicionalni cokli, ki so bili stoletja nekaj najbolj vsakdanjega, praktično izumrli, čeprav jih lahko kdaj pa kdaj na vasi vidimo še danes. Toda nošenje laptov je sedaj eksotično celo za današnje ruske kmete in podeželsko prebivalstvo.
Preberite še: Starodavni ruski duhovi med nami
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
