Kako so lahko ljudje preživeli nacifašistično blokado Leningrada?

1. Živilske karte

Z živilskimi kartami so državljanom omogočili, da kupujejo hrano po cenah, ki jih določa država. Vsak žig je določal, kakšno količino določenega artikla je bilo mogoče kupiti. Kruh je bil po pravilu na voljo vsak dan, drugi artikli na 10 dni, a je bilo prisotno pomanjkanje živil, zlasti mesa.

Količina dostopnih živil se je postopoma zmanjševala do novembra in decembra 1941, ko je bilo najhuje: takrat so delavci smeli dobiti 150 do 250 gramov kruha na dan, državni uradniki, otroci in tisti, ki se niso mogli preživljati sami, so smeli dobiti le 125 gramov na dan. Na mesec so lahko delavci in inženirji dobili 1,5 kg mesa, 2 kg rezancev, 800 g maščob (rastlinsko olje ali mast) in okoli 1,5 kg sladkorja. Uradniki so lahko upali le na 800 gramov mesa, 1,5 kg rezancev, 400 gramov maščob in okoli 1,2 kg sladkorja.

Živilske karte so bile neprecenljive. Če ste jo izgubili, vam je grozila lakota ali celo smrt.

2. Odsevniki

Med obleganjem je bila za Leningrad predpisana popolna odsotnost razsvetljave: ponoči so izklopili vse luči, da ne bi mogla sovražna letala iz zraka karkoli ciljati. Ljudje so si zato na oblačila nadeli odsevnike, ki so jim med obleganjem rekli »kresničke«, da so se lahko videli med seboj na temnih ulicah.

»Kresničke« so si naredili iz odpadne kovine in plastike ter jih prekrili s snovjo iz radija-226, ki se je svetil v temi.

3. Sani

Otroška igrača je med obleganjem postala glavno transportno sredstvo in simbol mračnega obdobja. Velik del obleganja je potekal v zimskih pogojih in mesto je bilo v gospodarskem krču, zato so ljudje kar s sanmi prevažali svoje osebne imetje in … trupla na pokopališča.

Učiteljica Sofja Sagovskaja se spominja: »Tramvaji so stali vkopani v led, kot uročene zveri v sanjah. Naokoli so visele dolge bele niti potrganih žic. Zjutraj je bilo videti dolge procesije sani z mrtvimi telesi, prekritimi z belimi zaplatami …« Mnoge izmed tistih, ki so preživeli, sani takoj spomnijo prav na čase blokade.

4. Živalsko lepilo

Lepilo, celuloza, borove iglice, podplati od čevljev, usnjeni pasovi in druga šara – vse, kar je imelo v sebi karkoli organskega in užitnega, so med obleganjem porabili za hrano.

Najprej so takšne stvari plenili iz nekaterih leningrajskih tovarn in delavnic, na primer mast in vazelin iz ladjedelnic, lepilo iz kosti in kostna moka, celo organsko loščilo za čevlje … ljudje so za vse te stvari iznašli način, kako to skuhati in pojesti.

Lepilo so na primer zavreli in več ur kuhali na majhnem ognju (smrad je bil obupen), potem so dodali sol in poper ter kakršnekoli začimbe, kis in gorčico, ki so ta smrad malo zakrili.

5. Vedra

V napadanju Leningrada so Nemci najprej bombardirali vodovodno oskrbo mesta. Do leta 1942 vode iz pipe ni bilo več, zato je bilo potrebno hoditi po vodo v kanale in reke.

»Počepnili smo ob luknji v ledu in zajemali vodo z vedrom … ko si vlekel vedro nazaj domov, je voda zmrznila. Doma smo jo stalili. Ker je bila umazana, smo jo potem še prekuhali,« se spominja ena od preživelih oseb. »Malo smo jo porabili za hrano, malo za umivanje. Pogosto smo morali iti po vodo. Bilo je zelo spolzko, ko si se spuščal po bregu do luknje v ledu. Zgodilo se je, da so šibki sestradani ljudje zajeli polno vedro vode, a ga potem niso mogli več dvigniti. Drug drugemu smo pomagali dvigovati vedra, voda pa se je polivala naokoli.«

6. Zvočniki na ulicah

Ko je bil oblegani Leningrad kot pekel na zemlji, so na ulice namestili preko 1500 zvočnikov, ki so predvajali radijske oddaje ter opozarjali ljudi na zračne napade in bombardiranja (v celoti so za čas blokade razglasili 3740 opozoril). Po radiu so prenašali tudi zvok metronona: ko je bil takt počasen, je to pomenilo, da je situacija mirna, ko je bil takt hiter, pa je to pomenilo, da je v teku bombardiranje in morajo ljudje hitro v zaklon.

Hkrati pa ste po radiu lahko poslušali simfonično glasbo in glasove pesnikov, kot sta Olga Berggoltz in Ana Ahmatova, ki so brali svojo poezijo in dvigovali moralo. Danes v spomin stoji spomenik uličnega zvočnika na zidu zgradbe na Nevskem prospektu 54.

7. Cigarete

Ko se je začelo pomanjkanje hrane, so cigarete postale še posebej dragocene, saj je kajenje zmanjševalo občutek lakote, mnogi pa so verjeli, da pomaga tudi proti skorbutu (bolezen zaradi pomanjkanja vitamina C). V mestu ni bilo velikih rezerv tobaka, zato je lokalna tobačna tovarna začela dodajati tobaku suho listje in zelišča. Do leta 1942 je bila škatlica cigaret vredna tri živilske karte za kruh. Zanimivo je dejstvo, da je tovarna obratovala v celotnem času blokade mesta.

S cigaretami ste si lahko kupili oblačila, čevlje, zelenjavo, v bistvu so bile med obleganjem cigarete vredne več kot denar. Skoraj vsi otroci so se priučili kajenja, da so odganjali lakoto in šibkost, in večinoma so potem ostali kadilci iz navade za vse življenje.

Priporočamo še: Obleganje Leningrada: 872 dni boja proti nacistom, lakoti in mrazu