Operacija Iskra: Reševanje obleganega Leningrada

Slobodan Đukić
Minilo je 75 let od zaključka velike operacije Rdeče armade, ki je imela namen zlomiti obleganje Leningrada. Prebivalstvu je zaradi težkega bombardiranja in stalnega streljanja grozilo popolno uničenje. Ime operacije si je izmislil Stalin osebno, v njem pa se je skrivalo zadnje upanje za rešitev tega mesta.

Konec leta 1942 je bila splošna situacija na leningrajskem bojišču še posebej težka. Enote leningrajske fronte in Baltske flote so bile odrezane od sveta. Kopenska povezava s preostankom svobodnega ozemlja ni obstajala. Prebivalstvo Leningrada se je nahajalo na robu fizičnega obstoja. V mestu je vladalo popolno pomanjkanje vseh osnovnih živil, da o gorivu in strelivu ne govorimo. Med letom 1942 je Rdeča armada dvakrat poskušala prebiti blokado mesta z vsemi silami, ki jih je lahko zbrala, vendar sta se obe operaciji končali neuspešno.

Območje med južnimi obalami Ladoškega jezera in naseljene točke Mga je predstavljalo najpomembnejši nemški klin, ki je ločeval enote leningrajske fronte od enot volhovske fronte, ki so se nahajale na zunanji strani obroča. Širina tega klina je znašala 12-16 km zračne linije.

Operativna situacija na fronti konec leta 1942

Januar 1943, tankovska brigada leningrajske fronte.

18. novembra 1942 je poveljstvo leningrajske fronte Vrhovnemu štabu Rdeče armade predstavila svoj načrt o pripravi nove operacije za deblokado svojega mesta in sil, ki so se nahajale v obroču. Šliselburška operacija naj bi se zgodila konec decembra 1942, enotam leningrajske fronte pa bi se pridružile tudi volhovske. Glavni cilj te operacije je bil silovit napad iz 2 strateških smeri na nemški obrambni zid, ki se je nahajal na bližnji planoti. Njegovo uničenje bi privedlo do deblokade mesta.

Glavna naloga te operacije je bila zagotoviti pogoje za železniško progo ob Ladoškem jezeru, s pomočjo katere bi lahko oskrbovali umirajoče mesto. Istočasno je ta načrt obsegal tudi bojna dejanja v zahodni smeri, da bi se združili z obkoljeno enklavo okoli mesta Oranienbaum (danes Lomonosov) ter povezali leningrajsko in oranienbaumsko obrambno območje z osvobojenim ozemljem. To enklavo je branila Baltska flota, ki pa je doživljala izgube.

Operacijo Iskra sta odobrila maršala Rdeče armade Georgij Žukov in Kliment Vorošilov.

Po podrobni preučitvi predlaganega vojaškega načrta je Vrhovno poveljstvo odobrilo začetek priprav na omenjeno operacijo, obenem pa so se odpovedali deblokadi obkoljene skupine Baltske flote pri Oranienbaumu. Stalin je tej operaciji dal ime Iskra. Vse priprave bi morali končati do konca leta 1942. Za začetek izvajanja operacije so izbrali datum 1. januar 1943.

Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!

Enote leningrajske in volhovske fronte bi morale uničiti sovražnikov obrambni razpored, ki je temeljil na naseljenih točkah Lipka, Gajtlovo, Moskovska Dubrovka in Šlisselberg ter na ta način izvršiti deblokado Leningrada. Konec aktivne faze operacije Iskra bi pomenil prodor sovjetskih enot na linijo reka Mojka-Mihajlovski-Tortolovo. Poleg tega so preučili tudi aktivacijo Mgijske operacije (Iskra-2), ki bi bila skoncentrirana na ozko območje okoli naselja Mga in bi zaobjela dober del Kirovske železniške proge, ki jo je presekal nemški klin. Ta operacija bi pomenila nadaljevanje operacije Iskra, natančneje njeno drugo fazo, začetek pa so načrtovali za februar leta 1943.

Priprava operacije Iskra

Enote leningrajske fronte pred začetkom operacije.

Za pripravo so določili časovno obdobje enega meseca. Posebno pozornost so namenili organizaciji sodelovanja med udarnimi skupinami dveh front. Njihovi štabi so uskladili načrte, določili točne meje svojih napadalnih območij in območja sodelovanja. V primeru, da bi ena od udarnih skupin uspela prva priti do zadanega cilja, bi morala ta brez ustavljanja nadaljevati svojo pot naprej proti napadalni skupini, ki je prihajala iz nasprotne smeri.

Ker sovjetske čete niso imele dovolj izkušenj v boju proti globoko ešalonirani sovražnikovi obrambi na močvirnatem območju, so organizirali posebne taktične poligone, s pomočjo katerih so vsaj malo pripravili sovjetske vojake na izvajanje tako kompleksnih nalog.

Jurišne enote volhovske fronte v napadu na sovražnika, januar 1943.

Operacija je bila ocenjena kot zelo težka in zapletena. Enote leningrajske fronte so morale obvladati široko vodno oviro, da bi sploh lahko prišle na jurišno razdaljo od prvih sovražnikovih ognjenih točk. Nato so se podali v težavno in izčrpavajočo bitko, da bi zlomili pozicije sovražnikove obrambe. Zaradi težavne podlage in ozkega napadalskega koridorja ni bilo nobenega manevrskega prostora. Enote so morale poskusiti s frontalnim napadom, zato je bila temeljita priprava napada še kako pomembna.

Do začetka operacije je imelo sovjetsko poveljstvo precej podroben uvid v organizacijo in strukturo sovražnikove obrambe, k čemur so pripomogli tudi obveščevalci.

Konec decembra zaradi taljenja led na Nevi ni bil dovolj trden za varen prehod pehote in lažje bojne tehnike, močvirnato območje pa je postalo praktično neprehodno. To je v veliki meri otežilo celotno situacijo, zato so začetek napada prestavili na 12. januar.

Rezultat operacije Iskra

Sovjetski vojaki med zavzetjem nemškega rova, januar 1943.

Enote leningrajske in volhovske fronte so 18. januarja 1943 prebile blokado Leningrada. Sam vojaški uspeh v teritorialnem smislu ni bil nič posebnega. Širina koridorja je znašala vsega skupaj 8-11 km. Vendar je v političnem, psihološkem in simboličnem smislu to pomenilo uspeh ogromnih razsežnosti. V zgolj nekaj tednih so naredili železniško progo in asfaltirano cesto, iz dima in pepela pa so se dvignili tudi mostovi preko reke Neve. Mesto je preživelo. Z začetkom meseca februarja so v Leningrad začele prihajati prve železniške kompozicije z nujnim tovorom, ki so znatno izboljšale situacijo izčrpanega prebivalstva in braniteljev mesta.

Operacija Iskra je pomenila prelomni trenutek v bitki za Leningrad. V teoretičnem smislu je pokončala vse upe nemške vojske o zavzetju tega mesta. Na skrajnem severozahodu fronte je Rdeča armada iz faze krčevite obrambe prešla v fazo strateške iniciative, ki je trajala vse do leta 1944, ko je bil sovražnik končno zlomljen in pregnan s tega ozemlja.

Kako so sovjetske vojake videli na nasprotni strani? Preberite pričevanja nemških vojakov!

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke