Kako verodostojno »Sovražnik pred vrati« prikazuje bitko pri Stalingradu?

Jean-Jacques Annaud, Paramount Pictures, 2001
Kultni francosko-ameriški film Sovražnik pred vrati (Enemy at the Gates) je verjetno najbolj znan film, ki obravnava stalingrajsko bitko, ki spada med največje vojaške spopade v zgodovini. Kako zvesto pa so filmarji sledili resničnim zgodovinskim dogodkom?

»Sovražnik pred vrati verodostojno poustvarja pravi izgled in občutek vojne,« so o filmu zapisali na osrednji strani za filmske kritike Rotten Tomatoes. A obenem poudarjajo, da je ljubezenska zgodba v tem blockbusterju o drugi svetovni vojni »nekako neumestna«. Po mnenju mnogih Rusov, ki so si ogledali film, pa ljubezenska zgodba ni edina neumestna stvar v tem filmu.

Veterani, ki prebivajo v Volgogradu (tako se Stalingrad imenuje od leta 1961), so bili tako šokirani nad filmom, da so zahtevali celo prepoved njegovega predvajanja. Med drugim so se pritoževali nad prikazom Rdeče armade: poveljniki so prikazani kot neusmiljeni despoti, medtem ko so navadni vojaki zreducirani na »kanonfuter« brez lastne volje.

Četudi je od filma minilo že precej časa, ta ostaja eden izmed najbolj priljubljenih zahodnih filmov o stalingrajski bitki in milijoni posameznikov so si mnenje in predstavo o bitki ustvarili ravno z gledanjem tega filma. Kdo ima torej prav, Rotten Tomatoes ali veterani? Pa dajmo nasloviti ta vprašanja po vrsti, seveda ob zavedanju, da gre za umetniški in kreativni izdelek, kljub temu, da je režiser Jean-Jacques Annaud v intervjujih za ruske medije poudarjal ravno to, da je podrobno preučeval okoliščine bitke.

Zaklenjeni vagoni

Film se osredotoča na dvoboj med sovjetskim ostrostrelcem Vasilijem Zajcevom, ki ga igra Jude Law, in njegovim nemškim »kolegom« majorjem Erwinom Königom (Ed Harris). Dvoboj se je odvil tudi v resnici. Rdeča armada je ob začetku bitke (poleti in jeseni 1942) obupano branila mesto, nato pa sprožila protiofenzivo in obkolila na stotisoče nemških enot (jeseni 1942 in pozimi 1943).

Na začetku filma vidimo prihod svežih enot na bojišče, med katerimi je tudi Zajcev. Na poti do fronte doživljajo poniževanja in tuljenje nadrejenih častnikov, nato pa jih zaprejo v živinske vagone, ki so zaklenjeni od zunaj. Gledalec ob tem verjetno najprej pomisli, da gre za tehniko, s katero so želeli preprečevati dezertiranje. A kot pravi vojaški zgodovinar Boris Julin, je nemogoče, da bi se kaj podobnega dogajalo, saj so bili takšni postopki prepovedani. Če bi zaklepali vagone, vojaki ob zračnih napadih ne bi mogli pobegniti ven in bi bili na mestu mrtvi.

Brez pušk

Potem ko dosežejo nasprotni brez reke Volge, vojakom v filmu dajo orožje, vendar ni dovolj pušk za vsakogar, zato eni dobijo puško, drugi pa strelivo. Vojakom naročajo, naj jemljejo orožje tistih, ki so padli v boju. Tudi če niste zgodovinar ali strokovnjak za vojaško področje, pa se vam takšen način najbrž zdi zelo nesmiseln: po tej logiki se noben od vojakov ne bi mogel boriti, saj bi eni imeli samo puške, drugi pa samo strelivo. Potemtakem so poveljniki Rdeče armade svoje vojake pošiljali v boj brez orožja.

Ampak, a je bila situacija z orožjem res tako slaba, kot je prikazano v filmu? Zgodovinarji pravijo, da je resda prihajalo do pomanjkanja pušk, vendar je bilo to v začetnem stadiju vojne, ko so morale oblasti krpati hude izgube na fronti s slabo opremljenimi enotami. Do jeseni leta 1942 se je situacija spremenila: »V napad ni bil poslan noben neoborožen vojak … Kar je prikazano v filmu, je popolna neumnost,« zatrjuje zgodovinar Aleksej Isajev, avtor številnih knjig o bitki pri Stalingradu.

Napad

Ena od najbolj nazornih scen v filmu je napad novih sovjetskih enot na dobro utrjene nemške položaje. Napad se začne v stilu kakšne športne tekme s piskom piščalke, in ko propade in se vojaki začnejo umikati, jih pokosijo strojnice lastnih enot. Gledalec se vpraša, kdo je potem pravzaprav ubil več sovjetskih vojakov – Nemci ali Sovjeti?

Takšni kaznovalni polki so res obstajali v Rdeči armadi in res so bili zadolženi, da s silo zaustavijo neavtorizirane umike in preprečujejo paniko v enotah. Stalinov zloglasni ukaz Št. 227 »Niti koraka nazaj«, s katerim je pooblastil kaznovalne polke, je predvideval do pet teh enot (vsaka po 200 vojakov) na eno vojaško formacijo s 50.000 vojaki.

Obstaja tudi ogromno podatkov o tem, kaj so kaznovalne enote počele. Od 1. avgusta do 15. oktobra 1942 so priprli 140.775 vojakov, ki so brez dovoljenja zapustili svoje položaje. Treba pa je vedeti, da to niso bili zgolj dezerterji, ampak tudi vojaki, ki so se recimo poskušali na lastno pest prebiti iz obroča. Večino (131.000) so poslali nazaj v vojsko, 3.900 so jih aretirali, 1.189 (manj kot 1 odstotek) pa ustrelili.

Aleksej Isajev izpostavlja, da v pogojih urbanega vojskovanja kaznovalnih polkov ni mogoče učinkovito uporabiti, zato je bila njihova vloga minimalna. »V Stalingradu so večinoma služili kot navadni bojni regimenti.« V filmu stalingrajska bitka deluje tako, kot da so sovjetskim vojakom dobesedno morali prisloniti cev na hrbet, da so se podali na fronto, kot se je slikovito izrazil nek bloger.

To pa je seveda v popolnem nasprotju s tem, kar o tej bitki učijo ruske otroke. Stalingrad je videl mnoge primere resničnega junaštva, in to niso bili zgolj posamezni izpostavljeni primeri. Zelo malo verjetno je, da so bili sovjetski vojaki primarno motivirani iz strahu.

Preberite še o treh najbolj precenjenih filmih izpod rok ruskih režiserjev.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke