Zakaj je Sovjetska zveza poslala vojsko v Afganistan?

V. Kiseljov/Sputnik
To, kar je bil Vietnam za ZDA, je za Sovjetsko zvezo postal Afganistan. ZSSR pod Leonidom Brežnjevim je v to državo poslala vojsko na prošnjo afganistanske vlade in se znašla v desetletni godlji, ki so jo dodatno zapletali in ji ploskali Američani.

Nihče ne ve čisto točno, kako je umrl afganistanski voditelj Hafizulla Amin. Nekateri trdijo, da se je ustrelil sam, drugi pravijo, da ga je ubil afganistanski oficir. Je pa nekaj jasno: umrl je tiste noči, ko so sovjetski specialci napadli njegovo dobro zastraženo trdnjavo – palačo Tajbeg. To je bilo 27. decembra 1979.

To je bil prvi velik viden znak sovjetskega vmešavanja v napeti Afganistan. Od 25. do 27. decembra so v državo vstopali sovjetski bataljoni, ki so prevzeli nadzor nad prestolnico Kabul. Začel se je čas vojaških operacij, ki so se potem zavlekle za celih deset let.

Pogosto pa danes pozabimo, da tukaj ni šlo za sovjetsko invazijo. Afganistanska oblast je dejansko 19-krat prosila Brežnjeva, naj pošlje vojsko v njegovo državo. Razlogi so kompleksni.

Neželena zmaga

Aprila 1978 je z državnim udarom v Afganistanu oblast prevzela prosovjetska Ljudska demokratična stranka Afganistana (saurska revolucija), vendar partijski šefi v Moskvi nad tem niso bili navdušeni. »Sovjetska politika je do takrat želela ohranjati nevtralnost Afganistana,« pojasnjuje zgodovinar Nikita Mendkovič.

Takrat je bila hladna vojna na vrhuncu in nevtralni Afganistan se je zdel kot dobra tamponska cona med srednjeazijskimi republikami Sovjetske zveze in rivali v soseščini – Pakistan, Iran, Kitajska.

Ko so afganistanski komunisti prevzeli oblast, so pri omenjenih rivalih in na Zahodu to vzeli za grožnjo širjenja sovjetskega komunizma proti jugu, kjer je bil z nafto bogati Bližnji vzhod. Temu primerna je bila njihova reakcija: začeli so podpirati opozicijo, tudi oborožene islamistične upornike.

Socialisti so zamočili

Nur Muhammad Taraki, prvi voditelj države iz Ljudske demokratične stranke Afganistana, ni znal najti skupnega jezika s svojim ljudstvom. Bil je levičar trde linije in je takoj zagnal radikalne družbene in ekonomske reforme: razdelil je zemljo med kmete (bogatejši kmetje so pobesneli), ukinil šeriatsko pravo in poslal deklice v šolo (trdi islamisti so bili ogorčeni).

Brežnjev in Taraki na srečanju v Moskvi, ZSSR, 10. september 1979

»Obiščite nas čez eno leto in videli boste naše prazne mošeje,« se je Taraki hvalil funkcionarju KGB-ja Vladimirju Krjučkovu julija 1978. Govoričil je, kako se bo revni kmečki Afganistan v nekaj letih kosal s trdo prigaranimi sovjetskimi dosežki, kot so brezplačno šolstvo in zdravstvo, univerzalna pismenost in težka industrija. Toda čez eno leto so bile mošeje še vedno polne, država se je podirala v državljanski vojni, Taraki pa je bil mrtev.

S Tarakijem sploh niso obračunali uporniki, ampak njegova desna roka, obrambni minister Hafizulla Amin: 16. septembra 1979 ga je vrgel z oblasti, potem pa so ga njegovi možje zadušili z vzglavnikom. Prevzel je vodstvo v stranki in nadaljeval vojno proti islamistom (na Zahodu so jim pravili mudžahidi), hkrati pa ohranjal dobre odnose s Sovjetsko zvezo. Vsaj zdelo se mu je tako.

Se vmešati ali se ne vmešati

Sovjetski vojaki kažejo vojaško tehniko afganistanskim padalcem

Še nekaj mesecev pred vstopom v Afganistan je sovjetski politbiro vztrajno zavračal možnost pošiljanja vojske v državo. »Ohranitev afganistanske revolucije lahko dosežemo samo s pošiljanjem vojske, ampak mi tega vsekakor ne moremo storiti. Tveganje je preveliko,« je rekel šef KGB-ja in bodoči sovjetski voditelj Jurij Andropov marca 1979, ko so potekali pogovori glede prve od 19 zahtev Tarakija in Amina za prihod sovjetskih vojakov v državo.

Andropovo stališče je bilo podprto soglasno, čeprav sta Taraki in Amin vztrajala, da bo brez sovjetske intervencije država padla v roko islamistom, katerih ideologija je bila simpatična mnogim Afganistancem, uporniki pa so hkrati prejemali finančno podporo iz ZDA, Kitajske, Irana in Pakistana (slednji je prispeval tudi borce). Moskva je pristala na zalaganje afganistanske vlade z vojaško opremo, z vojaki pa ne – to je izvajala med marcem do decembrom 1979.

Poskusimo ne izgubiti

Afganistan, 1. april, vstaja mudžahidov proti

Zakaj si je politbiro premislil? Zaradi geopolitike: Brežnjev in njegovi tovariši so se bali, da bodo izgubili Afganistan. Do konca leta 1979 je protivladna koalicija nadzorovala že 18 od 26 afganistanskih provinc, vojaške sile osrednje vlade so bile na robu razpada in obstajal je resen strah, da bo država vsak čas padla v roke islamistov. Afganistan je bil preveč pomemben, zato je bila takšna katastrofa nesprejemljiva.

Brežnjev je razmišljal, da bi Afganistan postal resna grožnja sovjetskim republikam v srednji Aziji, če bi padel v roke islamistov ali prozahodnih milic. Tam so namreč živeli etnični Tadžiki in Uzbeki, ki so bili lahek plen za novačenje v vrste mudžahidov. »Srednja Azija je s svojim islamskim izročilom veljala za manj sovjetsko, zato so vpliv iz tujine dojemali kot veliko grožnjo,« piše Mendkovič.

Če bi prosovjetska vlada v Afganistanu izgubila boj proti islamistom, bi lahko v državi zrasle kitajske ali ameriške vojaške baze, ki bi predstavljale grožnjo številnim strateškim točkam. Politbiro se ni bil pripravljen soočiti s takšnim tveganjem in je prišel do sklepa, da je bila vojaška intervencija manjše zlo. Hkrati se je sovjetski politični vrh odločil, da se znebi Amina; sumil je namreč, da bi lahko pod pritiskom prestopil na ameriško stran.

Ujeti v past

Pokrajina Suhandarja, Uzbekistanska SSR, Sovjetska zveza. Starka s solzami pozdravlja sovjetske vojake, ki se vračajo iz Afganistana

Sovjetska vojska je bila prisotna v Afganistanu vse do februarja 1989 in je po uradnih ocenah vzela 15000 sovjetskih življenj (pa tudi vsaj 640000 afganistanskih). Cilji niso bili doseženi: prosovjetska vlada je padla v nekaj mesecih po sovjetskem umiku, Sovjetska zveza pa si je nakopala mednarodno PR-ovsko katastrofo, ki je porušila občutljivo hladnovojno razmerje moči z ZDA in pokvarila odnose med velesilama.

Sovjetsko vmešavanje v Afganistan je dodatno pospešilo razpad Sovjetske zveze. »Afganistanska vojna je pokvarila gospodarsko stanje v ZSSR in razrušila enotnost v ruski družbi. Vse večje število žrtev je povzročalo nezadovoljstvo po državi,« piše politolog Aleksej Bogaturov v svoji knjigi Zgodovina mednarodnih odnosov, 1945-2008.

ZDA je napeljevala Sovjetsko zvezo v intervencijo v Afganistanu, kar je bila zanje sijajna politična poteza. »Nismo silili Rusov, da naj intervenirajo, smo pa zavestno povečali verjetnost, da to storijo,« je povedal Zbignev Brzezinski, svetovalec za nacionalno varnost predsednika Jimmyja Carterja v letih 1977-1991, v intervjuju za Le Nouvel Observateur.

Zbignev Brzezinski

»Tistega dne, ko so Sovjeti uradno prečkali mejo, sem pisal predsedniku Carterju: 'Sedaj imamo priložnost, da damo Sovjetski zvezi njeno vietnamsko vojno.' In res, Moskva je morala skoraj 10 let trpeti nevzdržno vojno, konflikt je povzročil demoralizacijo in na koncu tudi razpad sovjetskega imperija,« je dejal Brzezinski.

Za svoj ponos je imel dobre razloge. Intervju je potekal leta 1998, ko se je Afganistan še vedno zdel kot velika zmaga za Združene države. Seveda so po 11. septembru tudi ZDA spoznale smrtne nevarnosti islamizma, ki so ga prej same financirale in podpirale v Afganistanu. Ampak to je že druga zgodba.

Preberite še: Po zaslugi sovjetskih objektov je življenje v Afganistanu še danes lažje

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke