Rusija ni prijateljica afganistanskih talibov

Ruske oblasti nimajo nobenega načrta o prijateljevanju s talibi. Rusko vrhovno sodišče je 14. februarja 2003 označilo afganistansko skupino za teroristično organizacijo, zato bi bilo vsakršno sodelovanje z njimi kaznivo dejanje.

Če bi gibanje prenehalo s terorističnimi dejavnostmi, bi jih lahko vrhovno sodišče umaknilo s črnega seznama. Toda napadi talibov na civilne in vojaške objekte v Afganistanu se nadaljujejo. Tujci, tudi Rusi, so redne tarče teh napadov. Skoraj vsako leto posebne enote v Rusiji aretirajo osumljence, ki so obtoženi stikov s talibi, kat je jasen dokaz, da je prezgodaj govoriti o morebitnem umiku talibov z ruskega črnega seznama.

Rusija talibov prav tako ne sprejema zaradi njihove vloge v proizvodnji in tihotapljenju prepovedanih drog. Po podatkih Združenih narodov v Rusiji in Ukrajini živi 24 odstotkov vseh ljudi, ki si inicirajo prepovedane droge, ki v glavnem izvirajo iz Afganistana, talibi pa skrbijo za njihovo izdelavo in tihotapljenje.

Komunikacijski kanal

Rusko stališče je najbolj jasno predstavil general Oleg Siromolotov, namestnik zunanjega ministra, ki je zadolžen za boj proti terorizmu. 30. septembra 2016 je izjavil naslednje: »Gre za teroristično skupino, ki je na seznamu sankcij Združenih narodov. Zato s talibi nimamo stikov. Imamo le komunikacijski kanal za humanitarne zadeve, kot so človekove pravice in talci. Nič več kot to.«

Učinkovitost komunikacijskega kanala med Moskvo in omenjeno skupino je dokazala izpustitev ruskega pilota Pavla Petrenka iz talibskega ujetništva leta 2014. »Moja svoboda je postala mogoča zato, ker je Rusija pridobila nove možnosti v Afganistanu. Te omogočajo Moskvi vpliv na procese znotraj Afganistana mimo tretjih držav,« je povedal za spletno stran Afghanistan.ru.

16. avgusta 2016 so Rusija, Afganistan in Pakistan s skupnimi napori spravili na prostost še enega ruskega pilota. Sergej Sevastjanov je bil svoboden že deveti dni po ugrabitvi s strani talibov.

»Prijateljstvo«

Številni politiki, strokovnjaki in novinarji, ki spremljajo dogajanje v Afganistanu, so predstavili drugačne poglede. Z branjem zadnjih naslovnic si lahko hitro začnemo predstavljati, da je Rusija močno spremenila svoje stališče do tega gibanja: »Nova zaveznica Moskve v Afganistanu«, je zapisal Foreign Affairs, »Novi najljubši džihadisti Rusije«, je pisal The Daily Beast, Middle East Briefing pa je temu dodal še »Novi najboljši prijatelji Rusov so afganistanski talibi«.

Nekateri ljudje so prepričani, da je Rusija začela talibom dobavljati orožje in opremo, popravljati njihova orožja, tudi tanke in vozila. Predstavniki Rusije odgovarjajo, da gre za lažna poročila.  To je ruska stran potrdila 31. januarja ob obisku indijskega svetovalca za varnost Ajita Dovala v Moskvi. 10. februarja je rusko zunanje ministrstvo zavrnilo obtožbe generala Johna Nicholsona, poveljnika sil ZDA in zveze NATO v Afganistanu, ki je Rusijo obtožil dobave orožja talibom. 2. januarja je predstavnik za stike z javnostjo obmejne straže v Tadžikistanu Muhammadjon Ulughodžajev povedal, da obtožbe nimajo realne podlage.

Ustna izmenjava obtožb in zavračanj se bo verjetno nadaljevala, dokler ZDA in zaveznice ne bodo dejansko javno predstavili dokazov. Med afganistansko vojno 1979-1989 je Sovjetska zveza predstavila dokaze, da so Združene države in druge države močno podpirale afganistanske mudžahedine.

Skupni interesi

Nekaj osnove za tovrstna poročanja pa vendarle obstaja. Namigovanja je spodbudilo več intervjujev in izjav ruskih predstavnikov. 31. decembra 2016 je posebni odposlanec ruskega predsednika za Afganistan Zamir Kabulov za agencijo Anadolu dejal naslednje: »Toda jedro, glavno vodstvo, trenutno vodstvo in večina sedanjih talibov so postali lokalna sila. Opustili so idejo o globalnem džihadizmu. Postali so razočarani in obžalujejo, da so sledili Osami bin Ladnu.« Leta 2015 je talibe označil za nacionalno osvobodilno gibanje za obrambo kulturnih in verskih običajev pred »Američani«.

Toda ruski veleposlanik v Afganistanu Aleksander Mantitski poudarja: »Interesi Rusije in talibov se ujemajo samo pri boju proti Daeš [Islamski državi].« Rusija se je pripravljala na ponovno preučitev o sankcijah proti nekaterim talibom, kaže sporočilo za javnost Ministrstva za zunanje zadeve s 27. decembra 2016. »Kot stalni članici varnostnega sveta OZN sta Rusija in Kitajska ponovno izrazili  pripravljenost za bolj fleksibilne pristope in umik nekaterih posameznikov s seznama sankcioniranih oseb v okviru prizadevanj za promocijo miroljubnega dialoga med Kabulom in gibanjem talibov,« je sporočilo ministrstvo.

Gre z pomemben korak ruske diplomacije v zvezi s talibi. Vendar tukaj ne gre za korak v smeri njihove legalizacije, kot hitijo sklepati nekateri poročevalci. Gre samo za demonstracijo enake fleksibilnosti Rusije kot jo je Moskva pokazala že leta 2010, ko je dovolila umik petih voditeljev skupine s seznama sankcij varnostnega sveta OZN.

Ruska politika do talibov

Rusko stališče do Afganistana na splošno in konkretno do talibov je bolj opazno zato, ker je ruska stran v zadnjem času tej državi začela posvečati več pozornosti, medtem ko ji drugi običajni partnerji namenjajo manj pozornosti.

Na začetku kampanje v Afganistanu pod vodstvom ZDA se je Moskva odločila, da omeji svojo prisotnost in je igrala le podporno vlogo. Ko pa so se ZDA odločile za omejevanje svoje vojaške prisotnosti v državi, se je rusko vodstvo začelo zavedati, da niti Kabul niti Washington in zavezniki nimajo dovolj kapacitet za uničenje terorizma in tihotapljenja drog iz države. Zato je Rusija prenehala igrati podporno vlogo ob misiji ZDA/NATO in začela izvajati svojo politiko do Afganistana.

Povedano na kratko, gre za politiko, ki predvideva stike z različnimi akterji v Afganistanu in poskuse ustvarjanja regionalnega okvirja za reševanje problemov v državi. Ni še jasno, kaj ruske oblasti hočejo od talibov: Samo komunikacijski kanal, kot je rekel general Siromolotov, ali pa dialog in skupne interese, kot sta večkrat namignila odposlanca Kabulov in Mantinski?

Ni dvoma, da Rusija nujno potrebuje komunikacijske kanale s talibi in drugimi oboroženimi skupinami v državi. Izpustitev pilotov, Petrenka in Sevastajnova, iz talibanskega ujetništva dokazuje da je glavni namen kanala pomoč ruskim državljanom.

Kar se tiče skupnih interesov in dialoga, bodo te možnosti ostale v oblakih, saj talibi niso sposobni prenehati teroristične dejavnosti v državi in sosedstvu ter proizvodnje in tihotapljenja drog.

Obstajata dva bolj ali manj realistična načina obrazložitve ruskih izjav o skupnih interesih in dialogu med Moskvo in talibi. Govor o domnevnem poskusu Rusije, da destabilizira Afganistan, je daleč proč od resnice. Prvi način vidimo skozi kontekst resnih napetosti med Moskvo in Washingtonu po dogodkih v Ukrajini in na Krimu leta 2014. »Ruske izjave o stikih s talibi so povezane z rusko-ameriškimi odnosi. Kaže, da je Moskva dala signal, da je v času predsednika Obame situacija postajala čedalje slabša. Hitro izboljšanje odnosov z administracijo Trumpa bi zagotovo izboljšalo ozračje. Konec leta 2016 so ruski predstavniki nehali govoriti o dialogu s Talibani, čeprav bi se lahko stiki Moskve z gibanjem obdržali,« pravi vodja Centra za preučevanje sodobnega Afganistana Omar Nessar.

V primeru izboljšanja odnosov med Rusijo in ZDA bi Moskva verjetno obdržala komunikacijski kanal, a ne bi omenjala vprašanja skupnih interesov z gibanjem. Če bodo odnosi postali slabi, pa bo Moskva verjetno poskušala izzivati vsako stališče ameriške politike do Afganistana, za kar bodo izkoristili tudi ruske izjave o talibih.

Drugi način pa je, da na izjave gledamo kot na izziv za same talibe. Če bo gibanje odzivno in pozitivno, pripravljeno na resne kompromise pri terorizmu in drogah, bi lahko Rusija storila korak naprej. Če pa se talibi dolgoročno ne bodo pripravljeni odpovedati kriminalnim praksam, se bo Rusija vrnila k minimalnim stikom.

Morda ti dve razlagi nista povsem pravilni, a se zdi, da sta precej bližje resničnosti kot tista o prijateljstvu med Rusijo in talibi. To je vendar nemogoče, saj skupina Rusiji grozi z nevarnostjo.

Pjotr Topičkanov je zunanji sodelavec pri programu za razoroževanje moskovskega centra Carnegie. Je tudi izkušeni raziskovalec v Centru za mednarodno varnost Inštituta za svetovno gospodarstvo in mednarodne odnose pri Ruski akademiji znanosti.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.