Rusija letos obeležuje 30. obletnico odhoda sovjetske vojske iz Afganistana. Zelo razširjena je trditev, da je Sovjete v umik prisilila ravno pošiljka raket Stinger. Sredi 80. let so se afganistanski mudžahedini, skupaj z ZDA in Pakistanom borili proti sovjetskim enotam in afganistanski vladi v Kabulu, podprti s strani ZSSR.
»Aprila 1986 so ob meji s Pakistanom divjali hudi boji … Izkoristil sem vse možne načine, da sem spravil skozi svoje zahteve za oborožitev mudžahedinov s Stingerji … Svoje argumente sem podprl z mnenjem ameriškega analitika, ki je rekel, da mudžahedini ne morejo nadaljevati boja, ker so izčrpani, mlajša generacija pa se ni hotela pridružiti džihadu,« piše Mohammad Jousaf, visok pakistanski obveščevalni častnik. Posledično so Američani borce v Afganistanu založili z orožjem, da bi s tem podprli njihova prizadevanja vreči vlado, ki jo je podpirala Moskva.
Odločitve podpreti džihadiste Reaganova administracija ni sprejela zlahka, saj ZDA niso želele, da njihova tehnologija pade v roke Sovjetski zvezi ali Iranu. Če bi Sovjeti dobili ameriške rakete, bi jih lahko uporabili kot dokaz za to, da je Washington oboroževal mudžahedine z najnovejšim orožjem. Tudi Pakistanci so bili podobno zadržani. A leta 1986 so Združene države odobrile pošiljko 250 sistemov Stinger s 1.000 raketami džidadističnim gverilcem.
Stingerji so bili lahko, preprosto in močno orožje. Raketa je bila nameščena in pripravljena na izstrelitev v 30 sekundah. Ko je projektil nameril na cilj, se ga je bilo zelo težko otresti s toplotno vabo, s čimer je bila ta raketa zelo učinkovita proti lovskim letalom.
Prenosni sistem naj bi v Afganistanu prvič uporabili 25. septembra 1986. Skupina 35 džihadistov je sestrelila dva jurišna helikopterja Mi-24 (tako so trdili Sovjeti) med pristajanjem na letališču Džalalabad. Govori se, da naj bi džihadisti nato ameriškemu predsedniku Ronaldu Reaganu podarili ostanke rakete, ki je bila uporabljena v napadu.
Po besedah Jousafa so mudžahedini novice o uničujoči moči novega orožja sprejeli s pravo evforijo. Sovjetski poveljniki pa so bili izjemno zaskrbljeni. Novembra 1986 je sovjetska vojska izgubila štiri jurišna letala Su-25 in leto kasneje celotno eskadriljo teh letal. Mnogi sovjetski helikopterji so prav tako bili sestreljeni.
Po teh izgubah so letališče v Džalalabadu zaprli za mesec dni. Ob ponovnem odprtju so bila uvedena strožja pravila letenja: »Morali smo korenito spremeniti našo taktiko. Vojno letalstvo je moralo odslej leteti na večjih višinah nad 5.000 metri,« razlaga vojaški strokovnjak Mihail Hodarenok.
Helikopterji so spremljali letala med vzletanjem in sproščali toplotne vabe za odvračanje potencialnih raket. Vse tovorne lete so prestavili na nočne ure.
Za boj proti novim raketam so jih sovjetski inženirji morali preučiti od blizu, zato se je za njimi vnel lov. Vsakomur, ki bi našel orožje, je bilo obljubljeno najvišje sovjetsko odlikovanje heroja Sovjetske zveze.
Sovjetski obveščevalni organi so mesece neuspešno iskali in uspeli pridobiti le dele Stingerjev. A januarja 1987 je neka izvidniška enota odkrila skupino oboroženih mož na treh motociklih. »Ko so zagledali naše helikopterje, so se ustavili in začeli streljati po nas. Izstrelili so dve raketi … Piloti so se s helikopterji spustili nižje … Takoj po pristanku smo se spopadli, helikopterji pa so nas krili od odzgoraj,« se spominja poročnik Vladimir Kovtun. On in še štirje vojaki so zmagali bitko z mudžahedini zahvaljujoč zračni podpori. Po spopadu so pri preiskavi trupel našli Stinger skupaj s tehnično knjižico. Dolga leta je veljalo, da so takrat Sovjeti prvič prišli v stik s temi ameriškimi raketami.
Pred nekaj leti se je oglasila skupina nekdanjih sovjetskih vojakov, ki jih je takrat vodil poročnik Igor Rjumcev, in trdila, da so bili oni tisti, ki so prvi našli Stinger. To naj bi se zgodilo ob koncu leta 1986. Kakorkoli, sovjetski obveščevalci so na koncu uspeli pridobiti osem kosov tega orožja, a nihče ni dobil odlikovanja heroja. To krivico so popravili ob 30. obletnici sovjetskega umika. Kovtun je prejel odlikovanje heroja Ruske federacije za svoj pogum in srčnost med vojno v Afganistanu.
Potem ko so preučili ameriške rakete, so razvojni letalski inženirji prilagodili jurišna letala Su-25, izboljšali njihove obrambne zmožnosti in toplotne vabe. Ti ukrepi so uspešno omejili nadaljnje žrtve.
In na tej točki moramo omeniti še to, da pojav Stingerjev ni bil odločilen faktor pri sovjetskem umiku, saj je Moskva to odločitev sprejela že veliko prej.
Preberite še:
Zakaj je Sovjetska zveza poslala vojsko v Afganistan?
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
