Kako je Sovjetska zveza oštevala ZDA zaradi rasizma in promovirala enakopravnost

Študenti z moskovske Univerze prijateljstva med narodi Patrica Lumumbe med pomočjo pri širjenju sovjetskih kmetijskih površin

I. Budnjevič, V. Medvedjev/TASS
Sovjetska zveza je uradno nasprotovala rasizmu in podpirala samostojnost afriških narodov. Temu primerne so bile tudi ostre kritike proti ZDA zaradi rasizma v Ameriki.

V 70-ih in 80-ih je bil v Sovjetski zvezi priljubljen vic, ki se posmehuje uradni propagandi.

Američan pokliče na sovjetsko radijsko postajo in vpraša:

»Ali si lahko običajen sovjetski inženir privošči avto?«

Na radijski postaji dolgo molčijo. Čez nekaj časa vendarle odgovorijo:

»Hm, kaj pa vi, ko linčate črnce?«

Tale vic, ki se posmehuje izmikanju perečim težavam z nasprotnimi očitki, je malo prenapihnjen, toda dejstvo je, da je Sovjetska zveza s takimi kritikami rada preobrnila pozornost z neprijetnih tem, kot so bile denimo njene kršitve človekovih pravic. Pa so sovjetska stališča glede rasizma imela moralno težo, so bili Sovjeti na tem področju boljši od ZDA?

Jim Crow proti Kominterni

Ku Klux Klan, Baton Rouge, Louisiana, 1977

Sovjetska zveza v 20. in 30. letih sicer ni bila zgled za spoštovanje človekovih pravic, je pa bila precej naprednejša od ZDA na področju rasne enakopravnosti. Takrat so na ameriškem jugu cveteli zakoni Jima Crowa, ki so v mnogih državah vsiljevali rasno segregacijo. Leta 1931 so bile ZDA priča zloglasnemu primeru Scottsboro, ko je bilo devet nedolžnih afroameriških najstnikov narobe obsojenih za posilstvo dveh belih žensk – to je bilo skrajno dno za ameriško rasno pravičnost.

Sovjetska zveza je bila tu v prednosti. Vprašanje rase tu ni bilo pomembno niti pred revolucijo. Seveda so obstajale zatirane skupine, med katerimi je vredno izpostaviti Jude, ki so se smeli naseliti zgolj v določenem delu države, toda črnci so bili v državi taka redkost, da nekih resnih problemov z njimi ni moglo biti.

Sovjetski pristop do temnopoltih ljudi je bil strogo protirasističen, saj je bil glavni sovražnik komunistov kapitalistični sistem, ne pa ljudje drugih ras in narodov. Uradni sovjetski moto se je glasil: »Proletarci vseh dežel in zatirani narodi, združite se!« Tako so bili komunisti naravni zavezniki vseh zatiranih narodov, vključno z Afroameričani in tistimi, ki so bili pod jarmom zahodnega kolonializma v Afriki.

Preko uradnih komunističnih mrež, kot je bila Kominterna (Komunistična internacionala), se je Moskva skušala povezati z Afričani in Afro-Američani. Propagirala je sveti boj proti zatiralcem in, seveda, ob tem vabila ljudi v vrste komunistov. Mnogi so se res pridružili.

V Moskvo z upanjem

Študenti Univerze prijateljstva med narodi v Moskvi, skupina Ritmi prijateljstva pleše ukrajinski ples gopak

»V 20. in 30. letih je bila Rusija ne samo nerasistična v odnosu do temnopoltih, celo spodbujala je migracije,« je pisal New Statesman America in pri tem citiral Marka Nasha, kuratorja razstave o ZSSR z naslovom Things Fall Apart (Stvari razpadejo). Nash pravi, da je v tistem času v Sovjetsko zvezo prihajajo med 4.000 in 5.000 ljudi na leto. A njihovi vtisi so bili precej mešani.

Robert Robinson, temnopolti ameriški inženir, ki je prišel v ZSSR v 30-ih zaradi boljših priložnosti za delo (Sovjeti so najemali tuje inženirje za industrializacijo države), ni bil preveč vesel zaradi življenjskih pogojev in Stalinovih čistk. Države ni mogel zapustiti do leta 1976 in je pozneje napisal knjigo Črn med rdečimi: Mojih 44 let v Sovjetski zvezi (Black on Red: My 44 years inside the Soviet Union), v kateri je Sovjetska Rusija prikazana kot precej problematična država, kjer dejanski odnos do temnopoltih ni bil tako prijazen, kot se je uradno razglašalo, a še vedno boljši od tistega v domovini v 30. letih 20. stoletja.

Mnogi drugi temnopolti ljudje so na Sovjetsko zvezo gledali bolj pozitivno, zlasti tisti, ki tam niso ostali 44 let. Slavni afroameriški pevec Paul Robeson je obiskal ZSSR leta 1934 in je pozneje v domovini povzel svoja prosovjetska stališča z naslednjimi besedami: »Že sam obstoj Sovjetske zveze, njen zgled pred vsem svetom glede ukinjanja vseh oblik diskriminacije na podlagi barve kože ali narodnosti, je dal nam, črncem, priložnost, da dosežemo našo popolno osvoboditev za časa našega življenja.«

Paul Leroy Robeson, ameriški pevec in član Svetovnega sveta za mir, na ulici v Moskvi

Rdeča Afrika

Ko je v 40. letih 20. stoletja izbruhnila hladna vojna, se je svet spremenil v bojišče med Sovjetsko zvezo in ZDA. Velesili sta se zapletli v ideološke konflikte in posredne vojne, pod svoje okrilje sta poskušali spraviti čim več držav v imenu »komunizma« ali »svobodnega sveta«.

Ni presenetljivo, da je tako prišlo do več konfliktov v afriških državah, saj so se prosovjetski in prozahodni voditelji pogosto zamenjavali z brutalnimi državnimi udari. Med prvimi prosovjetskimi politiki, ki so umrli v državnem udaru, je bil kongovski premier Patrice Lumumba leta 1960. Moskva je za njim močno žalovala in nadela njegovo ime Univerzi prijateljstva med narodi (UDN), ki je bila ustanovljena istega leta. Med drugimi afriškimi državami so Sovjeti cenili Etiopijo, Angolo in Mozambik ter njihove levičarske vlade, ki so jim dajali toliko pomoči, kolikor se je dalo.

Prijateljstvo?

Skupina študentov ob zaključku študija na Univerzi prijateljstva med narodi Patrica Lumumbe

Univerza prijateljstva med narodi (UDN) je imela namen, da »usposobi ne samo visoko kvalificirane znanstvene, tehnične in kulturne strokovnjake, ampak tudi prave prijatelje ZSSR, ki bodo promovirali socialistične ideje med svojimi rojaki«, je pisal sovjetski minister za izobraževanje Vjačeslav Jeljutin. Afričani so bili sprejeti z odprtimi rokami. V letih 1949-1991 je v Sovjetski zvezi študiralo okoli 60.000 afriških študentov (ne samo na UDN).

So se v Rusiji vedno počutili varne? Ne. Kot pogosto velja pri mednarodnih stikih, je občasno prišlo do nesporazumov. »Afričanom niso zagotovili življenja brez konflikta med ljudmi z drugo barvo kože, ki so pripadali drugačni civilizaciji,« razlaga profesor Sergej Mazov, afrikanist na Inštitutu za svetovno zgodovino na Ruski akademiji znanosti.

V Državni knjižnici ZSSR V. I. Lenina v Moskvi

Mazov poudarja, da so sovjetski državljani le redko videli tujce, zlasti črnce, če ne štejemo plakatov, ki so bičali ameriški rasizem in pozivali k vstaji Afrike. Tako niso zares razumeli, kako naj se obnašajo v odnosu do resničnih temnopoltih ljudi. Včasih je prihajalo do konfliktov, enkrat sta se denimo somalijski in sovjetski študent tepla zaradi neke punce. Bili so tudi resnejši primeri: leta 1963 je okoli 150 študentov iz Gane organiziralo demonstracije na Rdečem trgu po smrti njihovega sonarodnjaka. Prepričani so bili, da se je zgodil umor, medtem ko so sovjetske oblasti zatrjevale, da je preprosto pijan zmrznil do smrti.

»Če bi priznali, da se je zgodil umor, in obljubili, da bodo našli krivca, nihče ne bi protestiral,« je dejal Edward Na iz Gane, ki je osebno sodeloval na protestu. Študente je v resnici podžgala hipokrizija. Toda ko ga je novinar BBC-ja vprašal, ali je Sovjetska zveza rasistična država, je vseeno jasno rekel »ne«. »To je bil en incident. Morate razumeti, da je bila večina sovjetskih ljudi vedno prijateljska do nas, vabili so nas k sebi domov. Nekateri smo se tudi poročili s sovjetskimi ženskami.«

Študenti iz Kube, Palestine, Iraka in Sovjetske zveze med improviziranim koncertom po teku na smučeh

Zdi se, da Najeve besede odražajo splošen trend: Sovjetska zveza je imela svoje primere rasizma, vendar rasizem in segregacija v Sovjetski Rusiji nikoli nista bila institucionalna in uzakonjena, za razliko od ZDA do 60. let 20. stoletja. To ni veliko presenečenje, saj Rusija ni imela zgodovine črnih sužnjev, ki je v temelju ameriškega rasnega konflikta. Že res, da je imela sovjetska zgodovina svoja sramotna poglavja, toda rasizem vsekakor ni med njimi.

Preberite še:

Sovjetski plakati o novi vlogi žensk ali »Vsaka kuharica mora znati upravljati državo!«

Črnec med rdečimi: Zakaj se je Afroameričan preselil v Stalinovo Sovjetsko zvezo?

S**nje v rapu in preroki politične korektnosti: Kaj o tem fenomenu menijo Rusi?

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke