Rusija Romanovih in Kitajska dinastije Čing: Kaj imata skupnega dva nekdanja imperija?

15. marca so v Muzeju Moskovskega Kremlja odprli razstavo z naslovom Zakladi cesarske palače Prepovedanega mesta: Obdobje razcveta Kitajske v 18. stoletju. Če se boste slučajno kaj mudili po Moskvi, se vam bo morda zanimivo spoznati z zakladi dinastije Čing: paradnimi oblekami in portreti kitajskih cesarjev, njihovimi simboli oblasti in osebnimi predmeti, od okraskov pa do posode.

Usoda Kitajske v času dinastije Čing, ki je vladala od 17. do 20. stoletja, se je marsikje prepletala z usodo Ruskega imperija. Zanimivo, kako je starodavna Kitajska skozi več stoletij postala zelo podobna mladi Rusiji, ki se je vzpostavila šele v 16. stoletju. V čem sta si ta dva imperija tako podobna?

Levo: cesarski prestol dinastije Čing, desno: prestol carja Pavla I.

Prepovedano mesto/Wang Jin, Dave Bartruff/Global Look Press

Državi, nastali na ruševinah

Prva podobnost, ki bode v oči, je časovno obdobje, v katerem so vladali Romanovi in monarhi dinastije Čing. Prvi vladar iz dinastije Romanovih Mihail Fjodorovič je na ruski prestol stopil leta 1613. Samo nekaj desetletij zatem, leta 1644, pa je kitajski prestol po zmagi nad vojsko dotedanje dinastije Ming zasedel mladi cesar Šundži, prvi vladar iz hiše Čing. Tudi konec obeh dinastij se je zgodil praktično istočasno, ko sta ju leta 1917 in 1912 odnesli revoluciji.

Levo: svečana obleka cesarja Žiačinga (1796-1821), desno: oblačila carja Aleksandra I.

Prepovedano mesto/Wang Jin, Shakko/Wikipedija

Obstajajo seveda tudi specifike. Vladarji Čingov so bili prišleki iz Mandžurije in praktično zavzeli Kitajsko tako, da so izkoristili nepriljubljenost dinastije Ming in pritegnili večino prebivalstva na svojo stran. Romanovi so, ravno nasprotno, v obdobju zmede nastopili proti zavojevalcem (Švedom in Poljakom). Kljub temu je obema vladarskima hišama skupno to, da sta zgradili novo državo na ostankih prejšnje: Ruskega imperija Rjurikovičev in Kitajske pod Mingi. Obnoviti je bilo potrebno mnogo stvari.

Levo: cesaričina svečana oblačila (vladavina Čianlonga, 1736-1796), desno: obleka carice Elizabete Petrovne (najverjetneje)

Prepovedano mesto/Wang Jin, Igor Zarembo/Sputnik

Reformatorji in osvajalci

Vlogo človeka, ki je spremenil vse, je v Rusiji zavzel Peter Veliki (vladal v letih 1682-1725). Prav on je tudi razglasil imperij (medtem ko je Kitajska ta naziv ponosno nosila že od leta 221 p. n. š.), izvedel radikalne reforme in po severni vojni proti Švedski (1700-1721) Rusijo pretvoril v evropsko državo.

Levo: Sporočilo mirne pomladi, Giuseppe Castiglione (vladavina Čianlonga, 1736-1796), desno: Imenovanje Mihaila Fjodoroviča za carja (1613)

Prepovedano mesto/Wang Jin, Press photo, Grigorij Ugrjumov/Tretjakovska galerija

Na Kitajskem so se prvi vladarji dinastije Čing isto trudili, da bi modernizirali državo. Cesar Kansi (vladal v letih 1661-1722) je izvedel davčno reformo, s katero je osvobodil kmete od dodatnih davčnih obveznosti, kar je privedlo do gospodarske in demografske rasti. Kitajci so se morali prav tako kot Rusi bojevati z evropskimi državami: Konec 17. stoletja so porazili Nizozemce, ki so okupirali Tajvan.

A osvajanja dinastije Čing se niso končala s Tajvanom. Kitajski cesarji so razširili ozemlje z osvojitvijo Mongolije, Sinkianga in Tibeta. Romanovi so Rusiji pripajali vedno nova in nova ozemlja: med 18. in 20. stoletjem so se pod ruskim nadzorom znašla ogromna območja od Poljske do Kurilskih otokov in Aljaske.

Tako sta se Rusija pod Romanovimi in Kitajska pod dinastijo Čing med 17. in 18. stoletjem spremenili v pomembna centra moči, volja ruskih in kitajskih vladarjev pa je vplivala na usodo večmilijonskih narodov in ogromnih območij. Ni presenetljivo, da so se ravno takrat interesi obeh držav prekrižali, kar je imelo svoje posledice.

Levo: bodalo dinastije Čing, desno: Bodalo. Zlatoust. Konec 19. stoletja, Državni zgodovinski muzej v Moskvi

Prepovedano mesto/Wang Jin, Global Look Press

Spopadi v Sibiriji

Kamen spotike med Rusijo in Kitajsko je konec 18. stoletja postalo območje ob reki Amur severno od Kitajske, kamor so redno prihajali ruski priseljenci, ki so osvajali neposeljeno območje in gradili prve utrdbe. Kitajski vladarji nad to rusko širitvijo na vzhod niso bili pretirano navdušeni, saj so ta ozemlja smatrali za svoja, ne glede na to, da kitajskega prebivalstva tam praktično ni bilo.

Levo: vaza Baofu, desno: vrč Majolika iz 18. stoletja, Osrednji umetniški dom v Moskvi

Prepovedano mesto/Wang Jin, A. Sverdlov/Sputnik

Po kratki vojni v 80. letih 17. stoletja sta Rusija in Kitajska leta 1689 podpisali nerčinski mir, ki je bil bolj pogodu Kitajski. Rusija se je začasno odrekla osvajanju Priamurja in Daljnega vzhoda.

Razcvet

V 18. stoletju je dinastiji Čing uspelo utrditi svojo oblast in doseči ekonomski razvoj. Kitajska se je zmogla sama preskrbeti z vsemi nujnimi blagi, medtem pa je postala velik izvoznik tkanin in porcelana. Cesarji so skrbeli za kulturo, obnavljali književne spomenike prejšnjih obdobij ter sestavljali slovarje in enciklopedije.

Levo: Carski pečat. Dinastija Čing, vladavina Čianlonga (1736-1796) Rumeni agalmatolit. Desno: Državni pečat carja Nikolaja I. (jeklo). Razstava Absolutistični Don Kihot, posvečena 180. obletnici kronanja carja Nikolaja I.

Prepovedano mesto/Wang Jin, Vladimir Fjodorenko/Sputnik

Po drugi strani je Kitajska ostala zaprta agrarna država, ki je bila slabo seznanjena s sodobnimi izumi in poljedelsko tehnologijo.

Rusija, v kateri je obdobje dvornih prevratov v 18. stoletju zamenjal t. i. razsvetljeni absolutizem Katarine II., je bila seveda bolj odprta evropskim državam, a tudi tam sta se ohranjala absolutistična oblast monarha in gospodarstvo, ki je slonelo na kmetijstvu. Protislovja med zunanjim bliščem in globokimi notranjimi problemi so se ohranjala v obeh državah, kar je privedlo do žalostnih posledic. Kitajska pod Čingi se je z njimi soočila prej in tudi bolj nastradala.

Levo: Kip Bele Tare. Dinastija Čing, vladavina Čianlonga (1736–1796) Desno: Sveti Mandilion iz leta 1677

Prepovedano mesto/Wang Jin, Simon Ušakov/Wikipedija

Padec

Sredi 19. stoletja sta se Rusija in Kitajska neodvisno druga od druge bojevali z zahodnimi državami in v teh vojnah tudi izgubili. Rusija je bila premagana v krimski vojni (1853-1856) s strani Velike Britanije, Francije in Otomanskega imperija, medtem ko so Kitajsko v opijskih vojnah sredi stoletja prav tako porazili Britanci in Francozi. Evropski zmagovalci so nato Kitajcem vsilili vrsto sporazumov, s katerimi so Kitajsko v praksi pretvorili v svojo kolonijo. Tudi Rusija je izkoristila to priložnost in od Kitajske pridobila pravico do ozemelj ob reki Amur in na Daljnem vzhodu.

Levo: portret cesarja Čianlonga, desno: portret Pavla I.

Prepovedano mesto/Wang Jin, Vladimir Borovikovski/Ruski muzej

Ruski imperij je kljub porazu v krimski vojni še šestdeset let relativno uspeval. Po drugi strani so Kitajsko ne glede na vse poskuse reform in obnove gospodarstva pretresala družbena vrenja, ki so se vlekla desetletja, oblast zadnjih cesarjev pa je bila bolj simbolična, saj so imeli glavno besedo tujci.

V drugem desetletju 20. stoletja je oba imperija odnesla revolucija: leta 1912 na Kitajskem in 1917 v Rusiji. Dinastiji Romanovih in Čingov sta padli, iz kaosa pa so obe državi potegnili povsem novi ljudje.

Preberite še:

Pet oddaljenih in eksotičnih dežel, ki so skoraj postale ruske kolonije

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.