Februarja 1801 se je več kot 22.000 kozakov pod poveljstvom atamana Matveja Platova odpravilo iz donskih step na dotlej nikoli videni pohod čez osrednjo Azijo in Afganistan v Indijo.
Zahvaljujoč naporom carja Aleksandra I., da bi očrnil ime svojega očeta, se je indijskega pohoda prijela oznaka utopične avanture nerazsodnega in brezumnega monarha.
Vendar so bile mnoge podrobnosti te vojaške ekspedicije namerno pozabljene. Tako marsikdo danes ne ve, da je bil pohod kozakov v bistvu le majhen del skupne rusko-francoske invazije na Indijo, ki jo je načrtoval sam Napoleon Bonaparte.
Getty Images
Razočaranje nad Angleži
Skozi zadnje desetletje 18. stoletja so bili napori vseh evropskih monarhov usmerjeni v en cilj – uničenje revolucionarne Francije, da se njene nalezljive ideje ne bi razširile še v njihove države.
V teh vojnah je sodeloval tudi Ruski imperij. Suvorov je izvedel genialno italijansko in švicarsko kampanjo, eskadra admirala Ušakova pa je lovila Francoze po Sredozemskem morju.
A sčasoma je ruski car Pavel I. postal vse bolj prepričan, da vojna s Francijo za Rusijo nima nikakršnih koristi. Medtem ko so ruski vojaki krvaveli na bojiščih, so Britanci in Avstrijci ostajali v zaledju in se okoriščali z ruskimi zmagami.
Britansko zavzetje Malte leta 1800 je pomenilo kapljo čez rob. Britanci so z otoka pregnali francosko garnizijo, in ne samo, da je potem niso vrnili Malteškim vitezom, ampak so jo pretvorili v svojo kolonijo in pomorsko bazo. Pavel, ki je nosil naziv velikega magistra Malteškega viteškega reda, je to vzel kot osebno žalitev.
Jacques-Louis David/Narodna umetnostna galerija
Prijateljstvo z Napoleonom
Pavel je z Britanci prekinil zavezniške stike in se začel zbliževati z dotedanjim sovražnikom – Francozi, ki so mu z veseljem stopili nasproti.
Prvi konzul Francoske republike Napoleon Bonaparte je osvobodil 6 tisoč ruskih vojnih ujetnikov in jih s parado in svečanostmi odpremil domov. To gesto je ruski car visoko cenil in s svoje strani iz države celo izgnal nekdanjega francoskega kralja Ludvika XVIII., ki je do takrat v Rusiji užival zatočišče.
Strani sta se dogovorili o skupnem nastopu proti Veliki Britaniji, ki sta jo dojemali kot glavni razlog intrig in nereda v Evropi. »Z vašim suverenom bova spremenila obraz tega sveta!« je dejal Napoleon ruskemu odposlancu v Parizu.
Pomorska invazija na Albion ni prišla v poštev, saj celo združena rusko-francoska flota ni imela možnosti proti britanski mornarici.
Takrat je Napoleon izdelal in predlagal načrt skupnega napada na glavni izvor britanskega bogastva, Indijo. O njeni zasedbi je francoski osvajalec sanjal že od svoje egiptovske kampanje naprej.
Vladimir Borovikovski/Tretjakovska galerija
Načrt pohoda
Napoleonov načrt je predvideval, da bi francoski kontingent s 35.000 možmi in s pripadajočimi enotami lahke artilerije najprej moral prispeti do Astrahana ob Kaspijskem morju, kjer bi se združil s prav toliko številčno rusko vojsko (15.000 vojakov, 10.000 konjenikov in 10.000 kozakov).
Združene rusko-francoske sile bi se nato iz Astrahana preko Kaspijskega morja odpravile v perzijski Astrabad (današnji Gorgan). Za celotno prvo etapo pohoda od Francije do Perzije je bilo odmerjenih 80 dni.
Med drugo etapo, ki bi trajala 50 dni, bi zavezniški vojski nato opravili pohod iz Astrabada do Herata, Feraha in Kandaharja v Afganistanu in s severne strani vstopili na ozemlje današnjega Pakistana, nakar bi se začel prodor v globino indijskega ozemlja.
Poleg 70 tisoč glave rusko-francoske vojske bi v pohodu sodelovala tudi ruska daljnovzhodna flotilja in posebni oddelek kozakov, ki se je nato dejansko edini začel premikati proti Indiji.
Na osebni predlog carja Pavla I. bi ekspedicijo vodil francoski general (od leta 1804 maršal) André Masséna.
Aleksander Orłowski/Državni zgodovinski muzej
Orient Express
Pohod kozaške vojske atamana Matveja Platova je bil del prve faze skupne operacije, za katero so potekale temeljite predpriprave in ni bila, kot danes zmotno menijo nekateri, spontana odločitev carja.
28. februarja (13. marca po novem koledarju) 1801 so se kozaki premaknili iz Dona proti Orenburgu. Od tam bi se morali odpraviti čez kazaške stepe in ozemlje Hivskega kanata in Buharskega emirata (današnji Turkmenistan in Uzbekistan), prečkati Afganistan in vstopiti na ozemlje današnjega Pakistana.
V nasprotju z razširjenimi predstavami omenjena pot kozakom ni bila neznanka. Ruska diplomacija se je namreč že takrat ukvarjala z vzpostavljanjem prijateljskih odnosov z nomadskimi plemeni v kazaških stepah.
Ker pa so se bali, da njihovi kozaki v Hivi in Buhari ne bodo prav dobro sprejeti, so Rusi sklenili strateško zavezništvo s sosednjim Taškentom, ki je bil pripravljen pomagati z vojsko in vodniki po Afganistanu.
Getty Images
Načrtovana delitev Indije
V času indijske kampanje so bile britanske posesti v Indiji dokaj nestabilne. Vzhodnoindijska družba (East India Company), ki je kolonizirala ozemlje, je dejansko nadzirala samo vzhodne in južne dele regije.
V primeru, da bi pohod potekal uspešno, bi kozaški odredi morali doseči Pundžab, ki je bil pod nadzorom Sikhov, nato pa največjo državno tvorbo v Hindustanu – Maratski imperij. Obe državi sta se vztrajno upirali britanski ekspanziji in bi lahko bili vsaj nevtralno, če že ne prijateljsko razpoloženi do kozakov.
Britanska vojska, ki je bila razpršena po kolonialnih posestvih Vzhodnoindijske družbe, je štela približno toliko mož kot kozaška – malo več kot 22.000, če ne štejemo lokalnih, slabo oboroženih milic.
A proti kozakom in Massénovi 70-tisoč glavi vojski bi imeli malo možnosti. Ne samo to, Pavel in Napoleon sta nameravala še dodatno dvigniti število svojih vojakov z rekrutiranjem prostovoljcev, ki bi jih »osvobodili« izpod britanske nadvlade.
Dogovor med zaveznikoma je predvidel, da bi po uničenju Vzhodnoindijske družbe Francija konsolidirala oblast na jugu indijskega polotoka, medtem ko bi se Rusi utrdili na severu.
javna domena
Uničeni načrti
Toda velikopoteznemu načrtu Pavla in Napoleona ni bilo usojeno. 11. marca (23. marca) 1801 je bil car Pavel I. zarotniško umorjen, pri čemer je aktivno vlogo igrala prav Velika Britanija. Eden prvih ukazov novega carja Aleksandra I. je bila vrnitev kozakov atamana Platova domov.
Napoleon je bil razjarjen nad smrtjo svojega zaveznika: »Zgrešili so me tretjega Nivôsa*, dobili pa v Sankt Peterburgu!«
Stvari so se nato obrnile. Samo nekaj let zatem se je Rusija ponovno pridružila protifrancoski koaliciji in utrpela serijo grenkih porazov, preden je končno vkorakala v Pariz.
Britanci pa so v prihajajočih desetletjih uničili Maratski imperij in Sikhe ter si utrdili hegemonijo v Indiji vse do sredine 20. stoletja.
* tretjega Nivôsa: četrti mesec francoskega republikanskega koledarja in referenca na poskus atentata nad Napoleonom 24. decembra 1800, v katerega so bili prav tako vpleteni Britanci.
William Heath/National Army Museum
Preberite še:
Neverjetna zgodba o Novi Moskvi, propadli ruski koloniji v Afriki