Bitka za Berlin: Veliki spopad na koncu velike vojne

Bitka za Berlin se je začela 16. aprila 1945 na oddaljenih dostopih do mesta, 25. aprila pa so sovjetske sile dejansko vstopile v glavno mesto Tretjega rajha. V bitki je na obeh straneh sodelovalo okoli 3,5 milijona vojakov, preko 50.000 artilerijskih orožij in 10.000 tankov.

Zakaj zahodni zavezniki niso šli na Berlin?

Berlin so osvobajale sovjetske sile, zavezniške enote pa so se ustavile približno sto kilometrov proč od nemške prestolnice, čeprav je ameriški predsednik Franklin Roosevelt še leta 1943 izjavil, da »ZDA morajo dobiti Berlin«, pa tudi britanski premier Winston Churchill je bil prepričan, da prestolnica Tretjega rajha ne bi smela pasti v roke Sovjetske zveze. Vendar spomladi leta 1945 zavezniki niso vlagali naporov v osvojitev mesta. Britanski zgodovinar John Fuller je tole označil za »eno najbolj čudnih odločitev v vojaški zgodovini«.

Za to so v resnici obstajali utemeljeni razlogi. Zgodovinar Andrej Sojustov je v pogovoru za Russia Beyond povedal dva.

Prvič: Po predhodnem dogovoru med zavezniki, med drugim na konferenci na Jalti, je Berlin spadal v območje dejavnosti sovjetske armade, razmejitvena črta je potekala vzdolž reke Labe. »Če bi drli v Berlin samo zaradi prestiža, bi lahko Sovjetska zveza najmanj odpovedala udeležbo v bojih proti Japonski,« pravi ruski zgodovinar.

Drugič: Zavezniki niso želeli vršiti ofenzive na tako veliko mesto, ker bi lahko imeli velike izgube v samem zaključku vojne. Sojustov poudarja, da so se zavezniki od izkrcanja v Normandiji do aprila 1945 »na splošno uspeli izogniti ofenzivam na velika mesta«.

Sovjetske sile so imele zares velike izgube pri zavzemanju Berlina. Izgube so znašale 80.000 ljudi, od tega je bilo vsaj 20.000 ljudi ubitih. Podobne izgube je imela tudi nemška stran.

Nočni napad v soju reflektorjev

Berlin so zavzemale sile treh front. Najtežjo nalogo so imeli vojaki prve beloruske fronte pod poveljstvom Georgija Žukova, ki so morali jurišati na dobro utrjene položaje Nemcev na Seelowskem višavju nedaleč od mesta. Juriš se je začel 16. aprila ponoči z zelo močnim artilerijskim ognjem, potem pa so še pred zoro v boj odšli tanki s podporo pehote. Juriš je bil osvetljen z močnimi reflektorji, ki so jih postavil takoj za prvimi bojnimi vrstami. Tej taktiki navkljub so za zavzetje višavja potrebovali več dni.

Najprej je bilo okoli Berlina zbranih okoli milijon nemških vojakov, nasproti pa jim je stalo okoli 2,5 milijona sovjetskih vojakov. Vendar so že na samem začetku berlinske operacije sovjetske sile uspele odsekati velik del nemških sil od mesta, zato se jim je v Berlinu zoperstavljalo le nekaj sto tisoč vojakov, pri čemer to vključuje prostovoljno milico (Volkssturm) in Hitlerjugend (nacistična mladinska organizacija). V mestu je bilo tudi veliko SS-ovih oddelkov iz različnih evropskih držav.

Stavili na tanke

Hitlerjevi vojaki so se srdito branili. Po ozemlju Berlina sta potekali dve liniji obrambe. Nemci so ustvarili na stotine bunkerjev, mnoge stanovanjske zgradbe z debelimi zidovi so postale neprebojne trdnjave. Posebna nevarnost za napadalce so bili faustpatroni – ročni granatometi, saj je sovjetska armada pri ofenzivi aktivno koristila oklepno tehniko. V pogojih uličnega boja so bili številni tanki vrženi v zrak.

Ko je bila vojna že mimo, so vodje operacije pogosto kritizirali, ker so toliko stavili na oklepno tehniko. Ampak zgodovinar Sojustov poudarja, da je bila glede na okoliščine uporaba tankov upravičena: »Z množično uporabo oklepne tehnike so uspeli ustvariti zelo mobilno podporo za jurišne skupine, s katero so se lahko prebili skozi barikade v center mesta.«

Pri napadu na Berlin so bile uporabljene izkušnje iz bitke za Stalingrad. V sovjetskih vrstah so vzpostavili posebne jurišne skupine, v katerih so pomembno vlogo igrali tanki. Praviloma so pripadniki pehote prodirali po obeh straneh ulice, navzkriž pokrivali okna in določali mesta, ki so nevarna za prehod tehnike (zamaskirani topovi, barikade, vkopani tanki). Ko so naleteli na takšno oviro, so počakali na prihod svojega tanka, samohodne artilerijske naprave ali havbice (slednji so rekli »Stalinovo kladivo«). Potem je oklepna tehnika, običajno z direktnim obstreljevanjem, uničila nemške utrjene položaje. Je pa med prodiranjem prišlo tudi do primerov, ko pehota ni uspela dohajati tehnike – takrat so tanki, ki so ušli kritju, postali lahka tarča za nemške granatomete in artilerijo.

Zavzemanje Reichstaga

Vrhunec bitke za Berlin je bila bitka za Reichstag, zgradbo nemškega parlamenta. To je bila tedaj najvišja zgradba v centru mesta in njeno zavzetje je bilo posebnega simboličnega pomena. V naletu 27. aprila jim Reichstaga ni uspelo zavzeti. Boji so trajali štiri dni. Do preloma je prišlo 29. aprila, ko so sovjetske sile uspele osvojiti dobro utrjeno zgradbo notranjega ministrstva, ki je zasedalo celo četrt. Potem je 30. aprila proti večeru Reichstag padel v roke sovjetskih vojakov.

Prvega maja zgodaj zjutraj je nad Reichstagom zaplapolala rdeča sovjetska zastava 150. jurišne divizije, ki so jo potem poimenovali Zastava Zmage.

Že 30. aprila je v svojem bunkerju Adolf Hitler storil samomor. Do zadnjega je računal, da se bodo na pomoč v prestolnico prebile nacistične sile iz drugih delov Nemčije, vendar se to ni zgodilo. Berlinska garnizija se je predala 2. maja.

Je bil juriš na Berlin potreben?

Ker je zavzetje Berlina zahtevalo mnogoštevilne izgube v zaključku že sicer krvave vojne, nekateri zgodovinarji dvomijo, ali je bila sovjetska ofenziva na nemško prestolnico sploh potrebna. Zgodovinar in pisatelj Jurij Žukov meni, da bi se po tem, ko so se sovjetske in ameriške sile že srečale na Labi in ko so bile berlinske nemške sile že praktično obkrožene, lahko izognili ofenzivi na prestolnico Rajha. »[Georgij] Žukov bi lahko samo vsako uro dodatno stisnil obroč okoli mesta. On pa je ves teden nemilostno žrtvoval na tisoče življenj vojakov. Dosegel je kapitulacijo 2. maja. Če bi se ta zgodila, recimo, 6. ali 7. maja, bi lahko rešili na desettisoče naših vojakov,« predpostavlja tale zgodovinar.

Številni tej tezi odločno nasprotujejo. Raziskovalci pravijo, da bi ob manj intenzivnem obleganju sovjetska vojska izgubila strateško iniciativo, to bi prevzeli Nemci. Nemški poskusi preboja blokade od znotraj in od zunaj bi lahko povzročili enako boleče sovjetske izgube, opozarja Andrej Sojustov. Prav tako ni jasno, kako dolgo bi se vlekla takšna blokada.

Hkrati omenjeni zgodovinar poudarja, da bi zavlačevanje z berlinsko operacijo lahko povzročalo politična trenja z zavezniki. Ni skrivnost, da so predstavniki Tretjega rajha ob koncu vojne želeli imeti pogajanja z Američani in Britanci o separatnem miru. »Ob takih okoliščinah nihče ne bi mogel predvideti, kako bi se razvijala situacija v primeru podaljšanega obleganja Berlina,« je prepričan Sojustov.

Preberite še: Zakaj Rdeča armada ni ujela Hitlerja v njegovem bunkerju?