Postavitev pasti
AP
Spomladi 1984 je sovjetska vojska začela obsežno operacijo, da poišče in uniči zloglasnega poveljnika mudžahidov Ahmada Šaha Masuda in njegove skrajneže v dolini Pandžšir.
Lev iz Pandžširja, kot so klicali Masuda, je bil nevaren nasprotnik in sposoben strateg z dobro organizirano mrežo vohunov med lokalnim prebivalstvom. Masud, ki je vedel za vse premike Sovjetov, je izpuhtel pred njihovimi nosovi, medtem ko je pripravljal minska polja in postavljal zasede za napredujočo sovjetsko vojsko.
27. aprila sta se dva afganistanska kmeta približala sovjetskim vojakom in obljubila, da jim bosta razkrila, kje mudžahidi skrivajo orožje. Ker so to informacijo potrdile tudi izvidniške enote, so jima zaupali in ju uporabili za vodiča pri napadu.
A Sovjeti so kmalu zatem spoznali, da sta ta kmeta v resnici Masudova agenta, ki sta jih povedla naravnost v smrtonosno past.
Zaseda
Boris Kavaškin / TASS
29. aprila zvečer je 1. bataljon 682. motoriziranega polka začel svoj preboj skozi dolino Pandžšir. Ker je bila cesta zasuta s skalovjem, so bojna vozila ostala zadaj, 220 vojakov pa je pot nadaljevalo peš.
Kolona se je pomikala globoko v dolino, brez kritja z višje ležečega terena. »Vedeli smo, da Koroljov (poveljnik bataljona) ni hotel napredovati brez kritja, a poveljstvo je ukazalo premik in obljubilo, da jih bodo spremljali z zraka s helikopterji,« se spominja vojak Aleksander Popletani.
Ob 11.30 so sovjetske enote padle pod močno obstreljevanje, ki je prihajalo z okoliških hribov. Kapetan Aleksander Koroljov, ki je vodil kolono, je bil smrtno ranjen v prvih minutah spopada. Neorganizirana kolona je bila nato lahka tarča za mudžahide.
Bitka, ki je bolj spominjala na pokol, se je nadaljevala vse do večera. Več deset vojakov je pobegnilo v reko in odplavalo na varno. Ostali so bili težek boj z velikimi izgubami.
»Zelo dobro se spomnim grozljivega prizora: pet ali šest naših fantov je bilo skritih za naravnim zaklonom. Naenkrat so po njih udarili iz mitraljeza. Nato so Afganistanci prišli bližje in začeli metati granate. Ena je pristala prav tam, kjer so se skrivali naši. Ostali so skupaj tam, kjer jih je našla smrt,« se dogodka spominja vojak Nikolaj Knjazev.
Obljubljeni helikopterji so se pojavili šele dve uri po začetku bitke, a zaradi oblačnega vremena nikakor niso mogli vplivati na situacijo. Poslati ni bilo mogoče niti bombnikov.
Brez pravega kritja z neba in brez oklepnikov, ki so ostali zadaj, so vojaki imeli le malo možnosti za organiziranje dobre obrambe.
Tragedija
AP
Do prihoda okrepitev v večernih urah je bilo že vsega konec. 1. bataljon je izgubil 59 mož, vključno z 12 častniki, 105 pa je bilo ranjenih. Na drugi strani so mudžahidi izgubili zgolj 30 borcev.
Žuračuž Turhužjev je bil voznik enega od oklepnikov, ki so prišli na pomoč bataljonu: »Videl sem strašne prizore: vsaka skala na tem majhnem območju je bila prekrita s krvjo. V zraku je bil močan smrad po truplih. Afganistanci so hitro opravili svoje delo … Ranjenci so bili v obupnem stanju, večini je odtrgalo roko ali nogo. Vojaki so imeli s seboj v nahrbtniku dodatno strelivo in mine, zato jih je ob direktnem zadetku preprosto raztrgalo na kose … «
Sovjetsko poveljstvo je bilo zaradi tragedije šokirano. Sledila je preiskava, ki je ugotovila, da je poveljnik 108. divizije generalmajor Viktor Logvinov ukazal bataljonu premik, brez da bi prej spravil pod nadzor okoliške hribe. Takoj so ga odstranili s položaja.
Več o sovjetski vojni v Afganistanu:
Zakaj so Sovjeti tako mrzlično iskali ameriške protizračne rakete v Afganistanu?
Izgubljen v Afganistanu: Po 31 letih našli pogrešanega sovjetskega pilota
Sovjetska operacija v Afganistanu: »Nihče ni pričakoval, da bo vojna trajala devet let«