Zmaga Rdeče armade z božjo pomočjo

Molili ob sovražnikovi invaziji

Ruska pravoslavna cerkev je svoje stališče predstavila takoj na začetku vojne, že 22. junija 1941. Sergije Starogradski, ki je zasedal prestol patriarha, je takoj po vrnitvi z liturgije v Bogojavljenski cerkvi objavil Poslanico pastirjem in čredi Kristusove pravoslavne cerkve ter v njej zapisal naslednje:

»Fašistični razbojniki so napadli našo državo. Povozili so vse sporazume in obljube, naenkrat so se spravili na nas in rodna gruda se je že napila krvi civilistov. Spet prihajajo časi Batu-kana, nemških vitezov, Karla Švedskega in Napoleona. Ubogi potomci sovražnikov pravoslavnega krščanstva znova želijo spraviti naš narod na kolena pred neresnico, ga z brutalnim nasiljem prisiliti, da se odreče dobremu in celovitosti domovine ter ljubezni do nje.«

Zanimivo, da v tej poslanici niti enkrat nista omenjena »Sovjetska zveza« ali »sovjetska oblast«, vendar je kljub temu jasno, na čigavo stran se je postavila Cerkev. »V času, ko nas Domovina vse kliče k podvigu, bi bilo nespodobno za nas, pastirje Cerkve, da ne bi gledali, kaj se dogaja okoli nas, da ne bi bodrili malodušnih, da ne bi tolažili žalostnih, tiste, ki kolebajo, pa spomnili na njihov dolg do te zemlje in volje Božje.«

Za poslanico je pomembno, da je pojasnila stališče Cerkve do kolaboracije med duhovščino, ki je označena za »odkrito izdajo Domovine in lastne pastirske dolžnosti«.

Zapleteni odnosi s sovjetsko oblastjo

Pozivanje k obrambi domovine ob hkratnem ignoriranju sovjetske oblasti je mogoče pojasniti z zapletenimi odnosi med sovjetsko oblastjo in Rusko pravoslavno cerkvijo.

V letih 1938-1941 je bilo več reform v odnosih med državo in cerkvijo. Ko so bili Sovjetski zvezi priključeni ozemlja na Poljskem in zatem še pribaltske republike, se je na sovjetskem državnem ozemlju pojavilo več tisoč novih cerkva ter na desetine samostanov in aktivnih duhovniških šol. Ker je religija igrala pomembno vlogo v življenju skupnosti na novo priključenih ozemljih, je morala komunistična partija preiti na mehko politiko do Ruske pravoslavne cerkve, saj je prav ona lahko združila pravoslavne skupnosti v neko enotno strukturo.

Toda že leta 1941 je isto sovjetsko vodstvo prišlo do sklepa, da je Cerkev preveč aktivna, zato se je začel nov val represij, med katerim je »Zveza militantnih brezbožnikov« doživljala enega od zadnjih vrhuncev svojih aktivnosti.

Sama Cerkev je tedaj doživljala ogromen primanjkljaj duhovnikov in episkopov, celotna eparhijska struktura je bila v bistvu porušena. Obstajalo je na stotine cerkev, ki so bile uradno aktivne, v praksi pa prazne, ker v njih ni imel kdo služiti.

Molitve in tanki

Tudi v tako težkih okoliščinah se je Cerkev nedvoumno odločila za domoljubje. Že 26. junija je metropolit Sergije v Bogojavljenski cerkvi vodil posebno molitev »za daritev zmage«. Zatem je bila napisana posebna »Molitev ob naskoku sovražnika, ki se bere v Ruski pravoslavni cerkvi v dneh domovinske vojne«, ki so jo brali v vseh cerkvah Moskovskega patriarhata. Med vojno je poglavar Cerkve vernikom poslal 24 domoljubnih poslanic.

Cerkev s svojim stališčem ni ostala zgolj pri molitvah in poslanicah. S prispevki na pobudo Moskovskega patriarhata je nastala tankovska kolona Dmitrij Donski, ki je bila februarja 1944 predana sovjetski armadi, pa tudi letalska eskadrilja Aleksander Nevski.

Posebno vlogo so odigrali pravoslavni duhovniki v partizanskem gibanju na okupiranih ozemljih. Večinoma so skrivali partizane ter služili kot »zveza« med partizani in lokalnim prebivalstvom.

»Naj pride tretji tvoj imperij«

Ko govorimo o partizanih, smo se že dotaknili zapletenega primera Pskovske misije. To je bila verska struktura, ki so jo Nemci vzpostavili na okupiranem severozahodu Sovjetske zveze. Na ozemlju te misije je nemška vojska nadzorovala novonastale župnije, tam je nastala celo »molitev za Hitlerja« z naslednjim besedilom: »… ti si naš vodja, tvoje ime žene strah v kosti sovražnikov, naj pride tretji tvoj imperij, naj zgodi se tvoja volja na zemlji.«

Vendar so kleriki vršili odpor tudi na zasedenih ozemljih. Posebno vlogo je igrala Velikonočna poslanica metropolita leningrajskega Alekseja 25. aprila 1943, v kateri svojim župljanom pod fašistično okupacijo sporoča: »Še naprej vztrajajte za vero, bratje. Pomagajte na vse načine, možje in žene, partizanom, da se lahko borijo proti sovražnikom, tudi sami vstopite med partizane.«

Borec druge partizanske brigade A. G. Golicin se spominja, da je ta agitacijski letal dejansko igral veliko vlogo pri podpori partizanskemu gibanju. V mnogih naredbah so nemški poveljniki so za posedovanje te poslanice grozili s smrtno kaznijo.

Fjodor Puzanov je bil med najslavnejšimi duhovniki, ki so šli med partizane. »Sodelavec« Pskovske misije je leta 1942 začel oskrbovati partizanske odrede s hrano, oblačili in informacijami, seveda pa je hkrati ves čas na videz izražal zvestobo okupatorju. Med umikanjem ob koncu okupacije so Nemci zbrali 300 vaščanov, da bi jih odpeljali v Nemčijo, vendar oboroženi konvoj ni zdržal pod napetostmi. Nemci so se odločili za pobeg in za vodjo kolone vaščanov imenovali prav Puzanova. Ko se je slednji prepričal, da so Nemci odšli iz vidnega polja, je domačine odpeljal k partizanom. Tam je ostal tudi sam in jim služil vse do prihoda Rdeče armade. Nosilec odlikovanja Partizan domovinske vojne 2. stopnje Fjodor Puzanov je bil leta 1944 ponovno imenovan za dušnega pastirja v vasi Hohlovi Gorki.

»Dvojno vlogo« je igral tudi tedanji nadškofov namestnik v Pskovsko-pečerskem samostanu iguman Pavel. Podpisoval se je pod uradne pozdravne nagovore fašističnim oblastem in sodeloval pri pripravi protisovjetskih dokumentov, a hkrati pošiljal partizane cele pošiljke živil preko ene od svojih župljank. Po eni od razlag naj bi imel iguman v samostanu celo radio postajo, ki je frontni liniji poročala o gibanju fašističnih vojaških formacij, podatke pa naj bi prejemal od posameznih menihov iz Pskovske misije.

Zaradi teh primerov so nacisti med umikom postrelili mnoge duhovnike Pskovske misije.

Seveda so obstajali tudi tisti, ki so zavestno sodelovali s hitlerjevci in iskreno pozdravljali »novo germansko oblast«, ki se je zoperstavljala sovjetskim brezbožnikom. Toda to je bila le manjšina v cerkvenem kleru. Po drugi strani ni dvoma, da je cerkvena večina odigrala veliko vlogo v sovjetskem partizanskem gibanju na okupiranih ozemljih.

Poklon tudi s filmom

Še ena zanimivost. Režiser Vladimir Hotinenko je leta 2009 posnel film Pop o Pskovski pravoslavni misiji. Osrednji lik je oče Aleksander, vodja majhne latvijske župnije, ki uradno sodeluje s Tretjim rajhom, na skrivaj pa pomaga sovjetskim partizanom.

Preberite še:

Za Boga in Mati Rusijo: Duhovniki v ruski vojski

Pozabljeni tankovski bataljon Ruske pravoslavne cerkve