1. Atentat na Wilhelma Kubeja
Ko so sovjetski partizani ubili Wilhelma Kubeja, je bilo nekako tako, kot če bi ubili dobro zastraženega diktatorja neke majhne države. SS-Generalkomissar Kube je namreč vihtel neomejeno moč nad današnjo Belorusijo in Baltikom, kjer je živelo skoraj 8 milijonov ljudi.
Nemški zvezni arhiv
Med njegovo upravo v okupirani Belorusiji (Weissruthenien) je bilo ustanovljenih preko 200 judovskih getov in 260 taborišč smrti, začelo se je množično uničevanje Judov in komunistov. Zato ni nič čudnega, da je Kube postal tarča št. 1 za lokalne partizanske odrede in sovjetske izvidniške častnike.
Ampak vsi partizanski poskusi umora Kubeja so spodleteli, vse dokler se njihovim vrstam ni pridružila prostovoljka Jelena Mazanik, ki je delala kot sobarica v dvorcu esesovskega generalnega komisarja. 21. septembra 1943 je Jeleni uspelo mimo zaupljivih stražarjev pretihotapiti tempirano bombo in jo nastaviti pod Kubejevo posteljo.
Sputnik
Nato je takoj zapustila dvorec, bomba pa je 22. septembra eksplodirala in ubila enega najpomembnejših uradnikov nacistične Nemčije. Jelena se je vrnila k partizanom, ti pa so jo poslali v Moskvo, kjer jo je že čakalo odlikovanje heroja Sovjetske zveze.
2. »Železniška vojna«
Medtem ko so sovjetske sile začele prevzemati pobudo v bitki pri Kursku, so bili dejavni tudi partizani. 3. avgusta 1943 so začeli operacijo Železniška vojna, v kateri so izvajali sabotaže nacistične železniške infrastrukture.
Izrail Ozjorski / Sputnik
V obdobju enega meseca in pol je preko 100.000 partizanov z okupiranih območij sovjetske Ukrajine, Belorusije ter območij blizu Smolenska, Orjola in Leningrada razstreljevalo železniške tire, vlake, mostove in postaje.
Uničenih je bilo 215.000 prog in na ducate mostov, iztirili so preko 1.000 vlakov, številne manjše nemške kasarne blizu postaj so bile napadene in uničene. Nemški transport na vzhodni fronti se je zaradi tega zmanjšal za 40 odstotkov. Umikajoče se nemške enote so občutile akutno pomanjkanje potrebne opreme in rezerv v luči sovjetske ofenzive.
Nikolaj Petrov / Sputnik
19. septembra 1943 so partizani začeli drugo fazo operacije, imenovano Koncert. Tokrat so se jim pridružili še tovariši z okupiranih območij s Krima in v baltskih republik.
3. Batka pri Janowskem gozdu
Spomladi 1944 se je v Janowskem gozdu (Lasy Janowskie) na jugovzhodu Poljske zbralo veliko število partizanskih enot. Tukaj so se z ramo ob rami proti Nemcem borili poljski komunistični partizani iz Poljske ljudske armade (Armia Ludowa), sovjetski partizani in ločene enote glavnega poljskega odporniškega gibanja Armia Krajowa.
Aleksej Mežujev / TASS
Ob dejstvu, da so se sovjetske enote približevale poljski meji, se je nemško poveljstvo odločilo uničiti partizanski tabor v Janowskem gozdu, ki jim je povzročal velik glavobol. 8. junija so Nemci začeli operacijo Sturmwind 1, v kateri je 30.000 nemških vojakov ob podpori artilerije, tankov in letalstva obkolilo 3.000 partizanov v gozdu.
Getty Images
Kljub popolni številčni premoči Nemcev so sovjetski in poljski partizani nudili izjemno oster odpor. Posebej hud spopad se je vnel 14. junija pri hribu Porytowe (Porytowe Wzgórze). Partizani so ves dan odbijali nemške napade in neprestano izvajali protinapade. Med enim so uspeli zajeti več artilerijskih topov, s pomočjo katerih so se nato prebili iz obroča.
Ponoči so partizani ušli, sovražnik pa jim ni upal slediti. Izgubili so 200 mož, medtem ko so bile nemške izgube mnogo večje – 600 mrtvih in 1.400 ranjenih.
Preberite še:
Nova Moskva: Otok partizanskega odpora in prijateljstva z Rusi sredi Dolenjske
Od kriminalcev do herojev: Kako so sovjetski zaporniki branili domovino med drugo svetovno vojno