"Podvig Aleksandra Matrosova", V. E. Panfilov, 1953
Sovjetski zaporniki med drugo svetovno vojno niso sedeli križem rok. Gradili so železnice in letalske steze, pridobivali les, premog in nafto, ter proizvajali razne stvari za potrebe Rdeče armade. A obstajala je še ena kategorija zapornikov, ta ki jim je bila dodeljena svoboda in orožje, da se borijo na bojišču.
Najprej oblasti niti pomislile niso na to, da bi izpustile zapornike iz gulagov in jih poslale v vojsko. A katastrofalni porazi in množične izgube leta 1941 so vodilnim v Kremlju dali misliti.
Obsojenci, ki niso zagrešili resnih kaznivih dejanj, so dobili priložnost, da si operejo ime s služenjem domovini, bodisi v vojski ali v mornarici. Političnim zapornikom, t. i. »sovražnikom ljudstva«, in tistim, ki so bili obsojeni banditizma, ni bilo dovoljeno postati vojaki. Ravno nasprotno, te so podvrgli strogemu nadzoru in jih niso izpustili, tudi potem, ko so že odslužili kazen.
Nekdanji zaporniki iz gulagov niso služili v ločenih enotah niti v kazenskih bataljonih za dezerterje. Zapornike so dali v navadne enote poleg ostalih vojakov.
Leta 1941 je bilo v boj poslanih preko 420.000 vojakov, med letoma 1942-1943 pa se jim je pridružilo še dodatnih 157.000. V času trajanja vojne je bilo v vrste Rdeče armade vključenih skoraj milijon zapornikov iz gulagov.
Zaporniki so pogosto izkazovali veliko navdušenje za boj, a patriotizem in sovraštvo do nasprotnika nista bila edina razloga, zakaj so si tako želeli na bojišče. Ko je izbruhnila vojna, so se odmerki hrane v zaporniških kolonijah precej zmanjšali, vpoklic v vojsko pa je pomenil odlično priložnost, izogniti se lakoti.
Da bi se odkupili za svoja dejanja, so se zaporniki borili z velikim zanosom. Artilerijski častnik Jevgenij Vesnik je zapisal: »Ti hudi kriminalci so se borili kot nihče drug. Zakaj? Ker sem jih obravnaval kot ljudi … Bili so med prvimi, ki so pod ognjem vlekli havbice na položaje in prvi, ki so postavljali opazovalnice. Borili so se kot zveri! Pogovarjal sem se z njimi, jih nagrajeval in to je obrodilo sadove.«
Mnogi med zaporniki so prejeli odlikovanja in pohvale svojih nadrejenih in nekateri med njimi so postali heroji Sovjetske zveze, kot na primer Aleksej Otstavnov, ki se je prebil celo do čina poročnika. Za svoja junaška dejanja med prečkanjem Dnepra leta 1943 je prejel najvišje državno odlikovanje.
Najbolj znan med nekdanjimi zaporniki, ki so prejeli odlikovanje heroja ZSSR, pa je bil Aleksander Matrosov. Ta je žrtvoval lastno življenje, s tem ko je s svojim telesom prestregel ogenj iz nemške strojnice. Njegovo ime je postalo sinonim za junaštvo v Sovjetski zvezi in sodobni Rusiji. A malokdo ve, da je v Rdečo armado prišel naravnost iz zaporniške kolonije, kjer je prestajal kazen zaradi ropa.
Aleksej Otstavnov in Aleksander Matrosov
SputnikVsi zaporniki pa niso bili navdušeni nad tem, da bi se borili za domovino in se s tem odkupili. Mnogi politični zaporniki so sovjetsko oblast videli kot sovražno in se bili pripravljeni boriti na strani Tretjega rajha proti boljševizmu. Nemška obveščevalna služba je vedela za te vzgibe in kovala načrte, kako bi povzročila vstaje v zaporniških kolonijah. A kljub naporom so vse misije, ki so jih Nemci izvajali v sovjetskem zaledju, propadle.
Rekrutirani zaporniki, ki niso opustili svojih kriminalnih navad, so bili pogosto poslani nazaj v gulag ali pa so jih likvidirali na licu mesta, kar je veljalo še posebej za huda kazniva dejanja. A večina nekdanjih zapornikov je zagrabila priložnost in po koncu vojne začela novo življenje.
Preberite še:
Navdušenje nad gulagi: Kako je Rooseveltov podpredsednik pohvalil sovjetski zaporniški sistem
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
