Kako je prebežnik preplaval Črno morje in čudežno pobegnil iz Sovjetske zveze
Neke junijske noči leta 1962 je mlad Sibirec po imenu Pjotr Patrušev stopil v Črno morje in začel plavati proti Turčiji. Na poti so ga čakale opazovalne luči, patruljne ladje, mine in nevarni tokovi. Za pobeg iz Sovjetske zveze je potreboval veliko sreče; na desetine ljudi, ki so pred njim bežali na isti način, je pri poskusu pobega umrlo.
Zakaj je pobegnil?
Pjotr Patrušev, preprost fant iz sibirskih rovt, si ni mogel misliti, da bo nekega dne postal sovražnik države in da ga bo domovina celo obsodila na smrt v odsotnosti.
Že od najstništva je čutil, da ima v Sovjetski zvezi preveč omejene možnosti: »Želel sem potovati, se učiti jezikov, brati prepovedano literaturo, zanimali so me zgodovina, filozofija, psihologija, medicina, učil sem se joge in hipnoze, poskušal sem pisati svoja dela. Nisem se mogel sprijazniti z brezupom, v katerem smo živeli …«
Toda na pobeg iz države je pomislil šele po tem, ko je prišel v vojsko. Ker ni maral poniževanja s strani starejših vojakov, se je odločil za tvegano strategijo, ki bi ga lahko stala življenja.
Da bi se izognil gotovi smrti, se je Petrušev začel pretvarjati, da je duševno bolan. Premestili so ga v bolnišnico, potem pa so ga predali sorodnikom. Pripisali so mu shizofrenijo in je doživljal stigmo, za prihodnost je imel le malo priložnosti. Odločil se je, da bo pobegnil v tujino, mamo in sorodnike pa pustil doma same.
V Turčijo
Leta 1962 je Pjotr Patrušev, sedaj star 20 let, z vlakom prepotoval 4.000 km iz sibirskega mesta Tomsk v mesto Batumi v sovjetski republiki Gruziji. Mesto leži ob obali, le nekaj deset kilometrov proč od meje s Turčijo. Tako je Patrušev sklenil, da uide iz države.
Skoraj nemogoče bi bilo prečkati mejo peš, zato se je Patrušev, ki je vrsto let treniral plavanje in bil dobro telesno pripravljen, odločil, da bo po morju preplaval 35 kilometrov in tako prebegnil iz Sovjetske zveze.
To ni bil lahek podvig. Pred njim so mnogi neuspešno poskusili s podobnim pobegom. Nekateri so se utopili, druge so odnesli valovi, tretje so ubile mine, četrte so zajeli sovjetski obmejni stražarji, ki so prebežnike prevzemali tudi iz turških rok v turških ozemeljskih vodah.
Mimo sovjetskih patrulj
Ob sončnem zahodu na tisti topli junijski dan je Pjotr Patrušev, ki je imel na sebi samo kopalne kratke hlače in plavutke, stopil v vodo in odplaval v odprto morje. S seboj je imel samo čokoladico in sovjetski potni list v plastični vrečki.
Celotna obala proti turški meji je bila dobro zastražena in žarometi so nenehno prečesavali površino morja. Da bi se jim izognil, je Patrušev najprej plaval čim dlje od obale v smeri odprtega morja. Šele potem se je obrnil in plaval vzporedno z obalo v smer, kjer je upal, da je morje pod turško upravo.
»Prevzel me je velik občutek veselja. Uspelo mi je! Pobegnil sem! Moje roke so rezale vodo, moje telo je s pomočjo plavutk drselo naprej po vodi skoraj brez problemov. Moje srce je kričalo samo eno besedo: Turčija! Turčija! Turčija!«
Po 4-6 urah plavanja je Patrušev že malo pozabil na oddaljene, šibke luči. Nenadoma pa je močan žarek svetlobe osvetlil vodo tik pred njim. »Instinktivno sem se potunkal in pogoltnil vodo, ko me je prestrašila nova, neznana nevarnost.« Šlo je za sovjetsko patruljno ladjo. Patrušev je imel srečo, da ga ni opazila.
Na pol poti
Ko je začelo vzhajati sonce, se je Pjotr Patrušev obrnil proti obali. Plavanje podnevi bi bilo enako samomoru, zato je moral do konca dne počakati nekje na obali. Ta pa je skrivala nove pasti.
»Slišal sem za zelo tanke žice, ki lahko zadavijo človeka. Bolj kot se je poskušaš osvoboditi, bolj te stisne. Obstaja žica, ki ob najmanjšem dotiku sproži signalno raketo. Ali kontaktna žica, ki o dotiku obvesti postojanko. Postavljene so celo lažne table o državni meji, ki so zmedle 'neizkušene' prebežnike,« pripoveduje Patrušev.
Pjotr na srečo ni bil soočen s takimi pastmi, tudi patrulj s psi ni srečal. Našel si je zatočišče med skalami, kjer je skoraj umrl od lakote. Pojedel je svojo edino čokoladico in zaspal.
Ponoči je nadaljeval svojo pot. Plaval je, dokler ni pustil za seboj zadnji žaromet. Potem se je šele odločil, da pride na obalo.
Slaba dobrodošlica
Pjotr Patrušev je uspel pobegniti iz Sovjetske zveze in prispeti v Turčijo. Ob prihodu pa so ga takoj aretirali. Turške varnostne sile so sumile, da je Patrušev agent KGB-ja, zato so ga priprle. Nihče mu ni verjel, da je lahko brez pomoči preplaval več deset kilometrov ob popolni temi mimo vseh sovjetskih obmejnih stražarjev.
Po enem letu v turškem zaporu in podrobni preiskavi so Patruševa vendarle izpustili. Leta 1964 je dobil dovoljenje za bivanje v Avstraliji. Tam je delal kot novinar, prevajalec in pisatelj.
Vrnitev v Sovjetsko zvezo
Patrušev nikoli ni pozabil na svojo domovino, je pa ni mogel obiskati, saj je bil v Sovjetski zvezi obsojen na smrt zaradi veleizdaje.
Šele leta 1990, ko so mu sodbo preklicali, se je vrnil v državo ter obiskal svojo mamo in sestro. Od takrat je Pjotr Patrušev redno obiskoval Rusijo vse do svoje smrti leta 2016.
Ironija zgodovine pa je v tem, da je nekdanji sovražnik sovjetske države delal kot tolmač za več avstralskih premierjev na pogovorih z Mihailom Gorbačovom in Vladimirjem Putinom.
Preberite še:
Zbogom, Lenin: Spektakularni pobegi iz Sovjetske zveze
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.