Kakšna je bila usoda sovjetskih invalidnih veteranov druge svetovne vojne?

Nikolaj Naumenkov/TASS
Sovjetska zveza je organizirala posebne sanatorije za ljudi, ki so zaradi vojne postali invalidi. Moramo povedati, da tam razmere le niso bile tako grozne, kot trdijo nekatere govorice.

»Na stotisoče invalidov brez rok ali nog je zapuščenih, prosjačijo na železniških postajah, ulicah in drugod. Zmagovito sovjetsko ljudstvo jih je budno gledalo: na prsih odlikovanja in medalje, pa prosijo za drobiž pri trgovinah! To je nesprejemljivo! Znebite se jih na vse načine, pošljite jih v bivše samostane, na otoke […] V nekaj mesecih se je država rešila svoje 'sramote' in tako so nastali ti dobrodelni domovi,« je umetniški zgodovinar Jevgenij Kuznjecov iz Leningrada opisal »evakuacijo« invalidnih veteranov druge svetovne vojne iz osrednjih delov Rusije.

Genadij Dobrov, serija »Avtogrami vojne«. Boris Milejev iz Moskve piše svoje spomine s svojimi protetičnimi rokami.

Kuznjecov je bil 40 let vodič v Valaamskem samostanu, ki je postal glavni sanatorij za invalidne veterane. Ampak njegove čustvene in obtoževalne prepovedi niso povsem resnične. Država je bolje skrbela za svoje invalide.

»Ljudje-samovarji«

Genadij Dobrov, serija »Avtogrami vojne«. Neznana oseba, ki je izgubila okončine, sluh in zmožnost govora.

Številke pravijo, da je Sovjetska zveza med drugo svetovno vojno zaradi ran in bolezni demobilizirala okoli 4 milijone ljudi, od tega je bilo 2,5 milijona invalidov; med njimi jih je okoli 450-500 tisoč izgubilo okončine. Tistim, ki so se vrnili domov brez vseh okončin, so mrko pravili »ljudje-samovarji«, ker so brez rok in nog spominjali na samovar (kovinska posoda za vretje vode).

Urbana legenda pravi, da so invalide po vojni evakuirali iz mest v osrednji Rusiji v nekdanje samostane v severni Rusiji in to kar čez noč. Težko je verjeti temu, ker je to laž. Poglejmo druge vzroke in vire.

Genadij Dobrov, serija »Avtogrami vojne«. Bivša vojaška radiooperaterka Julija Emanova iz Stalingrada, ki je izgubila okončine, sluh in vid.

Pisatelj Eduard Kočergin iz Sankt Peterburga je opisal življenje enega od vojnih amputirancev v bivšem samostanu Gorici, ki je bil preoblikovan v sanatorij za vojne invalide.

»Kmalu po prihodu v samostan Gorici je Vasilij postal slaven. Iz vse severovzhodne Rusije so pripeljali 'kole', moške in ženske brez rok in nog. 'Ljudje-samovarji' so jim pravili. Vasilij je imel strast in talent za glasbo, pa je ustanovil 'samovarski zbor' in odkril nov smisel življenja […] Poleti so ženske skrbnice svoje oskrbovance dvakrat na dan peljale izven zidov samostana in jih položile na visoko travo na bregu reke Šeksne […]

Zvečer, ko so parniki prihajali in zapuščali privez, so 'samovarji' izvedli koncert. Potnike je prevzel mogočen zvok. Stali so na prstih, povzpeli so se na zgornja nadstropja na ladjah in gledali, od kod je prihajalo petje, ampak 'kolov' med visoko travo niso mogli videti …«

Niso imeli kaj za izgubiti

Genadij Dobrov, serija »Avtogrami vojne«. Georgija Zotova iz Moskovske regije so prevzela čustva med branjem časnikov iz vojnih časov.

Predrzna je trditev, da so Sovjeti hoteli kar poskriti vse te ljudi. Mnogi so imeli družine. Ampak ali so te družine, ki so zapadle v revščino in bile delno uničene zaradi vojne, lahko poskrbele za ljudi s posebnimi potrebami?

Po drugi strani je res, da so bili vojni amputiranci dokaj neustrašni. Mnogi niso imeli kaj za izgubiti, zato so brez omahovanja odkrito kritizirali sovjetski režim. Govori se, da naj bi tajna služba imela celo poseben oddelek za nadziranje aktivnosti amputirancev.

Prav zato so se iz sanatorijev ohranili številni dokumenti. Po zaslugi genealoga Vitalija Semjonova, ki se je dokopal do teh dokumentov, sedaj vemo, da sanatoriji niso bili obvezni in nikakor niso bili zapori.

Invalidni vojni veteran na paradi zmage leta 1970.

»Evakuacija« invalidov se je začela okoli leta 1948. Država je ponudila hrano in zatočišče tistim, ki niso našli svoje družine (te so bile med vojno preseljene, razseljene ali so umrle) ali jih je družina pustila (žal so bili tudi takšni primeri).

Semjonovu pa je uspelo najti več zapisov o invalidih, ki so uspeli priti nazaj do svojih družin. Leta 2012 je študent Semjonovu poslal spomine o invalidih iz sanatorija Andoga, Nikolskoje, območje Čerepovca. »Kdor ni mogel hoditi, so ga peljali ven ob sončnih dneh. Invalidi so imeli sistematične medicinske obiske. Vsak dan ob 8h je bil na sporedu pregled vseh pacientov, prejemali so redne odmerke zdravil, tri obroke na dan in popoldansko malico. Invalidi so radi delali, brali v knjižnice, tisti, ki so zmogli, so nabirali gobe in jagodičevje. Sorodniki so jih le redko obiskali, toda mnogi so si ustvarili nove družine z mladimi ženskami, ki so med vojno izgubile svoje može. Sanatorij je obstajal do leta 1974.«

Genadij Dobrov, serija »Avtogrami vojne«. Aleksej Čekidze, ki je sebi pravil »protetični človek«.

Če beremo zapise Kuznjecova, zatočišče za invalide v samostanu Valaam izpade kot koncentracijsko taborišče z nizkimi odmerki hrane in obupnimi razmerami. Toda Semjonov izpostavlja število tamkajšnjih invalidov po letih: 1952 – 876, 1953 – 922, 1954 – 973, 1955 – 973, 1956 – 812, 1957 – 691. Številke kažejo na relativno nizko smrtnost za skupino invalidov.

Prav tako moramo poudariti, da niso invalidov pripeljali kar na eno mesto »iz vse ZSSR«, kot mnogi pogosto trdijo, pač pa so invalide prerazporejali po podobnih ustanovah v bližnjih regijah. Organizirani so bili tečaji iz čevljarstva in računovodstva, da bi invalidi imeli delo. Našla so se mnoga pisma in dokumenti, ki dokazujejo, da so invalidi prosto smeli iti domov, če so se le lahko kam vrnili. Dokumenti tudi pričajo, da so lahko kadarkoli odšli ven. Mnogi so odšli celo iz banalnih razlogov: nekateri so se ga napili v mestu in jih je nazaj pripeljala milica.

Genadij Dobrov, serija »Avtogrami vojne«. Valentina Koval iz Omške regije.

Tudi zakonodaja je posebej obravnavala invalide. Nekdanji oskrbovalec v sanatoriju se spominja: »Enkrat me je v kuhinji napadel nekdanji obsojenec, ki je bil zajeten, a je imel protetično nogo, zato se nisem smel boriti nazaj, ker bi me potem lahko tožil in bi tožbo dobil. Udaril me je, a se nisem umaknil! Ampak potem je prišel direktorjev namestnik in ga udaril tako močno, da ga je vrglo nazaj. Vseeno on (bivši obsojenec) ni podal tožbe, ker je vedel, da ni imel prav!«

Genadij Dobrov, serija »Avtogrami vojne«. Aleksej Kurganov iz Omške regije.
Generalmajor Aleksander Gladkov in njegova žena na paradi zmage 24. junija 1945

Priporočamo tudi:

KVIZ: Bi ti preživel(-a) v Sovjetski zvezi?

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke