Kako se je veliki sovjetski maršal Georgij Žukov uprl Stalinu

Maršal Georgij Žukov

Sputnik
Maršal Georgij Žukov je odigral ključno vlogo pri zmagi nad nacisti in osvojil Berlin, vendar se je tudi njega dotaknil umazan boj za oblast po koncu vojne.

Ko je najslavnejši sovjetski maršal druge svetovne vojne Georgij Žukov umrl leta 1974 po 15 letih pokoja izven javnega življenja, mu je emigrantski pesnik Josif Brodski posvetil pesem Ob smrti Žukova, v kateri je za maršala rekel, da je »pogumno vstopal v tuje prestolnice, a se s strahom vračal v svojo«.

Sicer beseda »strah« morda ne ustreza povsem dejanskemu stanju in je bolj plod pesniške ustvarjalnosti. Težko bi verjeli, da se je Žukov, ki je premagal Japonce v bojih pri Halkin Golu in bil med najboljšimi poveljniki v vojni proti Nemčiji, zares česarkoli bal.

Toda besede Brodskega imajo smisel. Josif Stalin je namreč po vojni zaril nož v hrbet maršalu Žukovu, in to huje, kot bi si drznil sanjati katerikoli tuji sovražnik.

Uničiti tekmeca

Po vojni je Žukov postal poveljnik sovjetske okupacijske cone v Nemčiji in služil kot vrhovni poveljnik sovjetskih kopenskih sil. Zdelo se je, da ga čaka svetla prihodnost. Ampak že leta 1946 se je vse spremenilo: Stalin je Žukova odstavil z vseh položajev in ga poslal v južno mesto Odesa (Ukrajina), kjer je bil imenovan za vodjo lokalnega vojaškega okraja. To je bil precej ponižujoč izgon za tako velikega vojnega heroja.

Stalin je to upravičil z dvomljivo razlago. Maršal Aleksander Novikov, ki je poveljeval zračnim silam, je trdil, da Žukov pripravlja zaroto proti njemu. V resnici so njegovo »pričevanje« proti Žukovu dobili z mučenjem. »Zlomili so mi moralo, bil sem obupan … vse neprespane noči … tako sem podpisal, samo da bi bilo tega konec,« je pozneje priznal Novikov. Toda Stalin je uporabil to izsiljeno pričevanje, Žukova obtožil »bonapartizma« in ga izgnal.

V resnici se je Stalin želel znebiti potencialnega tekmeca, Žukova se je bal in je bil do njega sumničav. Žukov je namreč med vojno močno pridobil na priljubljenosti, do te mere, da bi lahko predstavljal nevarnost Stalinovemu monopolu nad oblastjo. Tudi sam maršal je o Stalinovih lažnih obtožbah in izgnanstvu rekel naslednje: »Zavidal mi je mojo slavo, Berija [notranji minister] pa je ta občutek samo še podžigal.«

Tiho služenje

V letih 1946-1948 je Žukov živel v Odesi in se boril proti kriminalu, kar je kar velik korak navzdol za moža, ki je vodil armado v odločujočo zmago proti nacizmu. Toda Žukov vseeno ni kazal znakov nepokorščine. Leta 1947 so lokalne oblasti razglasile zmago nad organiziranim kriminalom, ki se je razpasel ob koncu vojne. Krožile so govorice, da je Žukov veleval postreliti kriminalce kar na licu mesta brez sojenja. Mogoče gre le za izmišljene urbane legende, toda te zgodbe vsekakor odražajo takratno mišljenje ljudstva o Žukovu.

Žukov v Odesi

Leta 1948 je Stalin poslal Žukova še globlje v provinco, saj ga je imenoval za poveljnika vojaškega okraja Ural v Sverdlovsku (danes Jekaterinburg, 1700 km vzhodno od Moskve). Istega leta je bil Žukov obtožen huliganstva po osvojitvi Berlina in se je moral opravičevati. V Sverdlovsku je ostal vse do leta 1953, ko je umrl Stalin.

Spet na oblasti

En mesec pred svojo smrtjo je Stalin ukazal Žukovu, da se vrne v Moskvo. Maršal je mislil, da Stalin morda potrebuje njegove vojaške izkušnje, da bi se pripravili na morebitno vojno proti Zahodu in da bo njegovega izgnanstva konec. Voditelj je prej umrl.

Po Stalinovi smrti je bil Žukov imenovan za namestnika ministra za obrambo in začel je igrati ključno vlogo v sovjetski politiki. Prav on je organiziral aretacijo Lavrentija Berije, notranjega ministra in enega najmočnejših Stalinovih pomočnikov, ki je bil ključno povezan z vsemogočno tajno policijo NKVD. Proti Žukovu so se zarotili drugi uradniki, tudi bodoči voditelj Nikita Hruščov in manj znani Georgij Malenkov, ki sta skupaj z Berijo ustvarila začasen triumvirat. Toda Žukovu je prišla prav njegova avtoriteta v vojski.

Berijo je aretiral osebno, s pomočjo oboroženih vojakov. »Prišel sem od zadaj, zakričal 'Roke gor, aretiran si!' in prijel njegove roke, ko jih je dvigal,« se spominja Žukov. Berijo so pozneje usmrtili (Žukov pri tem ni bil udeležen).

Proti stalinizmu

Letp 1952, Nikita Hruščov (levo), Georgij Žukov (na sredini) in poveljnik zračnih sil ZDA Nathan Twining (desno) v času letalskega mitinga v okolici Moskve.

Žukov je ravnal podobno kot Hruščov: za časa življenja je bil zvest Stalinu, po smrti pa ga močno kritiziral. Vendar je Žukov še močneje od Hruščova kritiziral vse Stalinove napake in nepotrebne brutalne represije po njegovi smrti. Zgodovinar Leonid Maksimenkov ugotavlja, da je Žukov, ki je v letih 1955-1957 opravljal funkcijo ministra za obrambo, »imel svoj načrt za boj proti stalinizmu in stalinistom«.

Ponovno je odprl primere vojaških poveljnikov, ki so bili usmrčeni na podlagi lažnih obtožb v 30-ih. Večkrat je uspel kaznovati generale, ki so bili odgovorni za te usmrtitve – odstavil jih je s položajev.

Maksimenkov verjame, da je prav zato Hruščov prisilil Žukova v upokojitev. Hruščov je dobro vedel, koliko visokih državnih funkcionarjev, tudi on sam, je bilo vpletenih v umazane posle v 30-ih. Če bi prišlo do večje čistke vseh ljudi v državnem aparatu, ki so bili odgovorni za zločine v 30-ih, bi lahko bil ogrožen ves sovjetski sistem. Tako je novo politično vodstvo leta 1957 prisililo Žukova v upokojitev. Obtožili so ga prekoračitve pooblastil.

Takrat je bilo njegove vojaške kariere dokončno konec. Preostanek svojega življenja je pisal spomine in občasno dajal intervjuje, običajno na temo vojne. Obdobje vseh mogočih spletk in zarot po vojni pa je le redko omenjal.

Žukov doma

Še ena zanimiva zgodba iz življenja Georgija Žukova: Edini sovjetski državljan, ki je lahko pil Coca-Colo

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke