Zakaj je samo Rusija po razpadu Sovjetske zveze ohranila jedrsko orožje?

Razpad ZSSR leta 1991 je za sabo povlekel množico težav. Takrat so nastopila »divja devetdeseta«, ki so v kolektivnem spominu ljudi ostala kot obdobje revščine, razcveta mafije, piramidnih sistemov in popolnega kaosa. Ves preostali svet, ki je bil priča razpadu sovjetske »superdržave«, pa je mučilo v glavnem samo eno vprašanje: V čigavih rokah bo pristalo sovjetsko jedrsko orožje?

Zaloga jedrskega orožja nekdanje države se je čez noč znašla na ozemlju štirih neodvisnih držav: Rusije, Belorusije, Kazahstana in Ukrajine.

Kaj storiti?

Najprej je Rusija preko novega predsednika Borisa Jelcina sporočila, da ne namerava prevzeti celotnega jedrskega arzenala ZSSR. Vse štiri države so 21. decembra 1991 v Alma Ati (Almatiju) podpisale dogovor o skupnem nadzoru nad zalogami. Čez devet dni so se predstavniki držav ponovno srečali v Minsku in podpisali še drug dogovor o ustanovitvi skupnega poveljstva nad »strateškimi silami«.

Izgledalo je, kot da je vprašanje rešeno. A v resnici seveda ni bilo. Med obema srečanjema je namreč 25. decembra Mihail Gorbačov, ki je odstopil s položaja, predal Borisu Jelcinu glavni simbol oblasti, t. i. jedrski kovček. Tudi v meddržavnem dogovoru je pisalo, da odločitev o izstrelitvi raket sprejme Rusija, a z obveznim soglasjem voditeljev Ukrajine, Kazahstana in Belorusije ter po posvetu z ostalimi članicami SND.

V zvezi s tem je polkovnik Vilen Timoščuk, poveljnik 43. raketne vojske, ene najmočnejših raketnih enot, ki je bila nastanjena v Ukrajini, povedal: »Ne ukrajinski predsednik niti kdorkoli drug v državi v resnici ni imel prav nikakršnega vpliva na izstrelitev [jedrskih] raket, saj so bile šifre za izstrelitev v Centralni poveljniški točki, ki pa se je nahajala v Rusiji.«

Ta razporeditev pa ni bila po godu zahodnim državam, in kot se je izkazalo, tudi ne po godu Rusiji. »Jelcin mi je, kot državnemu sekretarju ZDA, z neverjetno iskrenostjo zaupal, kako se bo razvijal jedrski program in upravljanje z jedrskim orožjem v okviru Skupnosti neodvisnih držav /.../ Kdo bo imel sprožilec in kdo ga ne bo imel, kaj o tem menijo voditelji Ukrajine, Belorusije in Kazahstana, kako oni mislijo, da bo jedrsko orožje pri njih, a ga v resnici ga ne bo,« je o takratnih pogovorih z Jelcinom v intervjuju za rusko izdajo Forbesa leta 2012 razlagal James Baker. ZDA so opravljale vlogo glavnega posrednika pri reševanju »jedrske krize«. Še več, Američani so trdno vztrajali na scenariju, da bi moralo vso jedrsko orožje pripasti samo Rusiji.

»Mi smo se resnično želeli ukvarjati samo z eno državo, ne pa s štirimi. Nismo hoteli dobiti štirih držav z jedrskim orožjem namesto ene,« je priznal Baker v intervjuju.

A kako prepričati tri države, da se odpovedo takšni moči? »Drugi Černobil« - ta izraz se je pogosto pojavljal na pogajanjih za zaprtimi vrati.

Eksplozivna dediščina

Težava je bila v tem, da se je rok uporabe jedrskih bojnih glav v skladiščih nekdanjih sovjetskih republik iztekel leta 1997. Skladišča so bila napolnjena preko svojih zmogljivosti, varno vzdrževanje in demontaža pa je bil velik zalogaj tako s finančnega kot tehničnega vidika. Nihče ni imel tolikšnih resursov. V primeru naravne ali kakšne druge nesreče je obstajala resna grožnja, da te zaloge preprosto »raznese«.

Povrhu tega je po besedah takratnega ukrajinskega predsednika Leonida Kravčuka Jelcin poslal ultimat, da Rusija po letu 1997 več ne bo sprejemala »eksplozivnih bojnih glav«, zato jih je treba predati zdaj. In državi sta se dokaj gladko dogovorili za »izmenjavo«.

Kazahstan, ki je nasledil drugi največji jedrski poligon na svetu v Semipalatinsku, je svoje jedrsko orožje predal brez prevelikega pompa. Predsednik Nursultan Nazarbajev je v nekem intervjuju za japonske medije izjavil, da je Kazahstan poskrbel za varnost vsega človeštva, v zameno pa prejel vojaško tehniko in investicije. Zadeva je bila do pomladi leta 1992 že zaključena.

Belorusija je podpisala dogovor o predaji svojega arzenala leta 1994 v zameno za zagotavljanje lastne varnosti. Kasneje so Belorusi svojo odločitev obžalovali, saj so bili mnenja, da so potegnili kratko: »Tega ne bi smeli storiti, to blago izredne vrednosti bi morali prodati za dostojno ceno,« je izjavil predsednik Aleksander Lukašenko.

Težava se je na koncu vendarle pojavila v Ukrajini, saj se država ni želela odreči svojemu orožju.

Ukrajinsko vprašanje

Ukrajina se je po razpadu Sovjetske zveze znašla v posesti tretjega največjega arzenala jedrskega orožja na svetu takoj za ZDA in Rusijo. Na ozemlju Ukrajine so bile medcelinske rakete, uperjene neposredno proti ZDA, na zalogi pa je bilo 1.240 jedrskih bojnih glav.

»Ob posedovanju jedrskega arzenala, ki so ga ogrožali tako teroristi kot kdorkoli z navadno raketo, smo sedeli kot na sodu smodnika in strašili vse okoli sebe: če se nas dotaknete, bomo šli v zrak skupaj z vami,« se je v intervjuju za Radio ZN spominjal Jurij Sergejev, stalni predstavnik Ukrajine pri Združenih narodih.

Takšna situacija je seveda zelo motila ZDA, ki so postavile pogoj. »Rekli so: če ne boste opravili prenosa jedrskega orožja iz Ukrajine, bo sledila blokada države, ne samo pritisk. Sankcije, blokada, to je bilo jasno izrečeno,« je svojo odločitev opravičeval Kravčuk, ki mu še po 25 letih podporniki ideje o jedrski Ukrajini očitajo razorožitev.

»Če se Ukrajina ne bi odpovedala jedrskemu orožju, je nihče ne bi priznal,« pa je leta 2011 izpostavil predsednik ukrajinskega parlamenta Vladimir Litvin.

In tako se je predaja zgodila. Leta 1994 je Kijev podpisal memorandum v zameno za ozemeljsko suverenost in gospodarsko pomoč. Ukrajina je prejela 175 milijonov dolarjev od ZDA za razgradnjo jedrskega orožja. Leta 2000 je Rusija Ukrajini odpisala dolg v višini 1,099 milijarde dolarjev. A Kijev s tem še ni bil zadovoljen in zaprosil za dodatne 3 milijarde dolarjev kompenzacij. Kakorkoli že, proti koncu leta 1996 je bilo jedrsko orožje iz arzenala bivših sovjetskih republik dokončno umaknjeno, Rusija in ZDA pa sta sporazumno začeli dolg proces zmanjševanja svojih zalog.

Preberite še:

Melita Norwood, »vohunska babica«, ki je obveščala Sovjete o britanskem jedrskem programu