Kako bi izgledale posledice jedrske vojne med ZDA in Rusijo?

Vladimir Manjuhin
V osemdesetih letih so tako ruski kot ameriški znanstveniki prišli do zaključka, da bi jedrska vojna popolnoma uničila življenje na Zemlji, ko bi povzročila nenadne in drastične podnebne spremembe. Toda nekateri skeptiki še vedno menijo, da je grožnja jedrske vojne prenapihnjena.

Predstavljajte si sledeči scenarij: Moskva in Washington ne uspeta najti diplomatske rešitve za svoje konflikte in začne se obstreljevanje z jedrskimi raketami. Večja mesta so povsem uničena v ogromnih plamenih, saj se pri tako visokih temperaturah vname celo železobeton. Požari so tako razširjeni, da ustvarijo ognjene viharje, ki pobijejo vse, kar diha, hkrati pa v atmosfero odvržejo še ogromne količine pepela. Tukaj se prave težave šele začnejo.

Smrtonosna ohladitev

Pepel in prah se dvigneta v atmosfero, kjer se formirajo gosti sloji oblakov, ki blokirajo sončno svetlobo. »Ko se formirajo sajasti oblaki, sončna svetloba ne more več doseči tal, kar privede do nenadne ohladitve,« je pisal sovjetski matematik Nikita Moisejev, ki je vodil projekt, pri katerem so razvijali matematični model za računanje okoljskih posledic morebitne jedrske vojne v osemdesetih letih.

»Po naših izračunih bi v prvem mesecu po jedrski vojni povprečna temperatura na Zemlji padla za 15-20 stopinj Celzija, morda celo za 25, nato bi se še več mesecev dodatno spuščala,« je dodal.

Model, ki ga je razvil skupaj s svojimi kolegi, je predpostavljal, da bi se jedrski konflikt odvil v severni polobli, kar pomeni, da bi bile ZDA, Evropa in Sovjetska zveza popolnoma uničene z jedrskimi bombami v ekvivalentu 5.000 do 7.000 megaton TNT.

Po tem scenariju seveda ne moremo pričakovati ničesar dobrega niti za preostali planet. Več mesecev bi vladala »jedrska noč«, obdobje konstantne teme brez sonca, ki jo pogosteje imenujemo »jedrska zima«. Zaradi nje bi tla zmrznila do globine več metrov, to pa bi ljudem preprečilo dostop do pitne vode. Dodajte temu še pepel, ki bi prekril Zemljo za več mesecev, pa neverjetne količine sevanja, neviht in orkanov, ki bi udarjali ob obale zaradi podnebnih motenj, in seveda množično lakoto. V takšnih okoliščinah bi verjetno pomrla vsa živa bitja.

»Človeštvo ne bi moglo preživeti jedrske vojne. Nihče ne bi tako dolgo preživel, da bi dočakal pomlad po jedrski zimi,« je zaključil Moisejev.

Znanost združena proti vojni

Te besede Moisejeva so vzete iz knjige Razvojni algoritmi, ki jo je napisal leta 1987. Več let pred tem, leta 1983, sta dve ločeni skupini znanstvenikov (ameriških in sovjetskih) prišli do istih zaključkov in prvič postavili hipotezo o jedrski vojni.

dr. Carl Sagan, 1986

V ZDA je o jedrski vojni glasno spregovoril znameniti astrofizik dr. Carl Sagan, ki je oktobra 1983 objavil članek v priljubljeni reviji Parade z 10 milijoni bralcev: »Našo civilizacijo in našo vrsto smo izpostavili tveganju,« je pisal Sagan, ko je opisoval grozljive posledice jedrske vojne.

Kasneje je ameriški astrofizik s soavtorji objavil članek v reviji Science, v katerem je o jedrski zimi razlagal še znanstveni javnosti. Verjetno pa je bil njegov prispevek v Parade pomembnejši, saj je sprožil alarme v glavah običajnih Američanov.

Na drugi strani sveta je malo pred tem, maja 1983, sovjetski aerolog Georgij Golicin predstavil rezultate svojih raziskav o globalni ohladitvi po morebitni jedrski vojni. To ni bilo naključje, saj sta se Golicin in Sagan dobro poznala: oba sta se ukvarjala z atmosfero, tudi s tisto na drugih planetih, kar je Golicinu pomagalo razviti verjetnostni model za posledice jedrske vojne.

dr. Georgij Sergejevič Golicin

»Vedel sem, kaj se zgodi, če je v zraku veliko prahu, saj lahko to redno opazujemo na Marsu. Med velikimi peščenimi viharji se temperature opazno spustijo, preprosto zato, ker sončna svetloba ne doseže tal,« je zapisal Golicin.

Golicin je leta 1984 razvil hipotezo, ki je bila nato potrjena z dodatnimi raziskavami Nikite Moisejeva.

Scenarij za sodni dan ali pretirani strah?

V osemdesetih letih je misel na jedrsko zimo šokirala ves svet. Prav v tem času sta bila vzhodni in zahodni blok na robu vojaškega spopada; Američani so v Evropi pravkar namestili rakete Pershing, ki bi lahko dosegle Moskvo v 8-10 minutah. Novice o morebitni jedrski vojni so še povečale globalni strah.

To pa je privedlo do sprememb. Leta 1985 sta Mihail Gorbačov in Ronald Reagan po njunem prvem srečanju v Ženevi izjavila, da »v jedrski vojni ne more biti zmagovalcev in se ne sme nikoli zgoditi«. Manj kot deset let zatem je bilo hladne vojne konec in možnost jedrskega spopada med Rusijo in ZDA je postala precej manj verjetna. A vse do danes ostaja odprto vprašanje: Ali so bili modeli za predvidevanje posledic jedrske zime res natančni?

Več znanstvenikov je do danes močno kritiziralo raziskave, ki so jih opravili Sagan, Golicin in Moisejev, označili so jih za pomanjkljive in vprašljive. »Računalniški modeli so bili tako poenostavljeni, podatki o dimu in drugih aerosolih pa tako pomanjkljivi, da znanstveniki niso mogli ničesar napovedati z gotovostjo,« so zapisali leta 2011 na Ameriškem inštitutu za fiziko.

Vprašanja in dvomi

Če gremo še dalje, lahko rečemo, da so posledice prve zalivske vojne (1990-1991) dodatno oslabile Saganovo pozicijo. Ta je namreč predvideval, da bodo imeli požari na naftnih poljih podoben učinek kot jedrska zima, pri čemer bi se globalna temperatura spustila za več stopinj in verjetno povzročila »leto brez poletja«, kot je bilo leta 1816. Nič od tega se na koncu ni zgodilo.

»Za koncept jedrske zime sem zmeraj menil, da je napačen in znanstveno nekorekten,« je rekel dr. Fred Singer, glavni nasprotnik Sagana po teh dogodkih v zgodnjih devetdesetih. O hipotezi dvomijo tudi v Rusiji. Na primer Sergej Utjužnikov iz Moskovskega inštituta za fiziko in tehnologijo, ki v prispevku z naslovom Simulacija onesnaženja v atmosferi kot posledice požarov iz leta 2001 izjavi, da bi večina pepela in prahu ostala v spodnjih plasteh atmosfere in ne bi dosegla stratosfere.

»Prah bi odplaknila deževja, zato ta ne bi imel resnega vpliva na podnebje,« pravi Utjužnikov, ki zavrača hipotezo jedrske zime.

Ne glede na te smiselne kritike ima hipoteza o jedrski vojni še naprej številne podpornike. Leta 2018 sta na primer Joshua M. Pierce in David. C. Denkenberger objavila članek, v katerem sta zapisala, da bi vsaka uporaba več kot 100 jedrskih konic povzročila globalno podnebno katastrofo.

Debata se nadaljuje in se verjetno ne bo končala kmalu. Seveda za preverjanje hipoteze obstaja samo en način – da začnemo jedrsko vojno. Ampak upajmo, da bo človeštvo imelo dovolj zdrave pameti, da te hipoteze ne bo želelo preizkusiti v praksi.

Preberite še:

Kako preživeti jedrski napad v Moskvi?

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke